Zaniolo: ”Skoraj sem prenehal z igranjem nogometa”

Mladi igralec Rome Nicolò Zaniolo je italijanskim medijem razkril svoj preobrat od skorajšnjega prenehanja igranja nogometa do debija v ligi prvakov proti madridskemu Realu.

Napadalni vezist je svoj članski debi v Serie A doživel po odhodu Radje Nainggolana v Inter leta 2018, a sedaj je pri 20 letih eden ključnih posameznikov v ekipi Rimljanov.

”Prepričan sem bil, da zmorem vse te stvari, a nisem vedel, da jih bom dosegel tako zgodaj,” je povedal mladi Nicolò. ”Vedno sem užival v vlogi napadalnega vezista, a s svojimi karakteristikami lahko igram tudi na sredini ali na krilu. Ne vidim se še v kakšni ustaljeni vlogi, saj se kot igralec še vedno razvijam. Imam nekatere slabosti, na katerih bom moral garati, če jih bom želel odpraviti, kot na primer igranje s šibkejšo (desno) nogo in izbiranje prave zadnje podaje.”

Konec tedna se bosta v Serie A pomerila Roma in Juventus. Tekmo si boste lahko ogledali v nedeljo na Š2 ob 20.40.

Zaniolova kariera ni potekala tako tekoče, kot bi si morda mislili, saj so ga odpustili iz Fiorentinine mladinske akademije, ker po njihovem mnenju ni bil dovolj dober. ”Name nikoli niso gledali kot na nekoga, ki bo uspel, še posebej ne v mladinskem sektorju. Fizično sem bil prešibak. Razvijal sem se počasneje kot ostali fantje, zato so mi pri Fiorentini dejali, da me ne potrebujejo. Takrat sem izgubil ves svoj entuziazem za nogomet,” je dodal. ”Odšel sem v Virtus Entello, kjer sem imel več prostora za napredek, pa tudi ljudje so verjeli vame. Spomnim se, ko sva z očetom (nekdanjim napadalcem Genoe Igorjem Zaniolom) sedela v kavarni, jaz sem jokal in se pritoževal, da če pri Virtusu ne bom igral, bom moral zamenjati šport ali pa si najti drug poklic. Oče mi je dejal, da naj dam vse od sebe do zadnjega tedna, da ne bom imel ničesar za obžalovati. Tako sem tudi storil in od takrat naprej nisem nehal igrati.”

Zaniolo je za Virtus Entello v Serie B debitiral proti Beneventu marca leta 2017, ko je imel rosnih 17 let in 8 mesecev. Ko je iz Interjeve mladinske akademije prestopil v Rim, je septembra 2018 že debitiral v ligi prvakov proti slovitemu Real Madridu na Santiagu Bernabeu. Prejel je tudi vpoklic Roberta Mancinija v člansko reprezentanco Italije, še preden je debitiral v Serie A. ”Ne bom zanikal, že tisto jutro na dan tekme so mi povedali, da bom začel proti madridskemu Realu. Cel dan sem preživel v sobi, gledajoč steno. Nisem mogel verjeti. Počutil sem se paraliziranega, na Bernabeu sem do takrat bil le enkrat, pa še to kot turist.” Spomni pa se tudi vseh emocij, ki so ga preplavila pred vstopom na zelenico. ”Ko si v tunelu, ne moreš videti igrišča, poleg mene je bila le mogočna četa 11 igralcev v belih dresih, kot so Sergio Ramos, Gareth Bale in Luka Modrić. Vse, kar lahko narediš, je, da ostaneš miren in si misliš, da če te je trener izbral, je to zato, ker je na tebi nekaj videl in je prepričan, da si priložnost tudi zaslužiš. Poskušal sem dati vse od sebe in niti se ni izšlo tako slabo.” 

Še bolj ga je presenetila izbira Roberta Mancinija. ”Vpoklic v italijansko izbrano vrsto je bilo drugo presenečenje. Bil sem na večerji s prijatelji, ko sem na spisku reprezentance zagledal svoje ime. Prvo, kar se mi je rojilo po glavi, je bila misel, da mora biti nekaj narobe. Toda moje ime se je pojavilo po vseh novicah, tako da to zagotovo ni bila napaka. Prejel sem tudi klic s strani Mancinija, ki je potrdil, da moram biti na trening kampu v Covercianu dva dni kasneje. Pritekle so mi solze. Nemudoma sem poklical svoje starše, tudi oni so začeli jokati.”

”Ko sem prispel v Coverciano, sem bil kot otrok na igrišču,” je priznal. ”Še vedno se nisem zavedal, kaj se dogaja, a mogoče je skrivnost mojega uspeha v tem, da sem si poskušal zamisliti, da je vse to vendarle normalno, in da sem užival v nogometu.” 

Zaniolov debi v Serie A je bil še en čarobni moment, saj je rutinirano dosegel tudi svoj prvenec v najelitnejšem italijanskem tekmovanju. Lepo je preigral dva branilca Sassuola in na koncu z lobom premagal še gostujočega vratarja. ”Vedel sem, da ne bom zgrešil. Videl sem, kako so vratar in oba branilca na tleh, tako da edini način je bil, da žogo dvignem čez vse tri. Bil je najlepši občutek, ki sem ga kadarkoli občutil. Niti nisem vedel, kako naj se veselim. Želel sem sleči dres, a sem se spomnil, da že imam rumeni karton. Ko si pred vratarjem, je to čisti instinkt, nimaš časa razmišljati. Za moje soigralce sem bil še vedno otrok, a po zadetku sem postal eden izmed njih.”

”Do sedaj sem v svoji karieri imel več razočaranj kot veselja, kar mi verjetno pomaga pri soočanju s kritikami, saj me naredijo močnejšega,” je za konec povedal mladi up ”sinov volkulje”.

Foto: Šport TV
Vir: Football Italia