Avtor: Nejc Mravlja
29. 1. 2020, 11.49
Pet šampionskih prstanov v ligi NBA, par zlatih olimpijskih medalj, naslov najkoristnejšega igralca rednega dela, dva naslova MVP finalne serije, 18 nastopov na tekmi vseh zvezd, kjer je bil štirikrat proglašen za najboljšega posameznika, 11 uvrstitev v elitno peterko NBA, igralec desetletja (2000-10) v najmočnejši ligi na svetu, avtor drugega najvišjega strelskega izkupička na NBA tekmi (81 točk proti Torontu leta 2006), 33.643 točk v profesionalni karieri … Edini, ki je ob Wiltu Chamberlainu na štirih zaporednih NBA preizkušnjah dosegel vsaj 50 točk. Edini košarkar, ki je v treh četrtinah NBA tekme zbral več točk od celotnega nasprotnega moštva (proti Dallasu 2005). Šopek zavidljivih številk, ki dokazujejo, zakaj kakovostnih predstav željno košarkarsko občinstvo po vsem svetu pozna Kobeja Bryanta. Ravno zato je nemogoče izmeriti bolečino, ki jo je v nedeljo zvečer občutila nešteta množica privrženk in ljubiteljev Črne mambe. Kobe ni bil le stroj za doseganje košev, bil je predvsem model. Ikona lojalnosti, predanosti in visokega samoprepričanja.
Prek Reggio Emilie in Mulhousa v Mesto angelov
Najbrž je marsikdo med vami že slišal sodelavca, ki je ob metu papirnate kepe v smetnjak izustil vzklik »Kobeeeee«. Klasika, ki v številnih očeh košarkarskih navdušenk in pristašev met na koš in Kobeja Bryanta združuje v ubrano rimo. Povsem logičen sklep. Kobe ob Michaelu Jordanu velja za najboljšega in najbolj raznolikega košarkarskega napadalca vseh časov. Od njegovega veličanstva je pobral (kopiral/prilepil) patentirani fadeaway. Da bi se približal slovesu največjega, je rojeni Filadelfijec storil vse. Zaznamovalo ga je mukotrpno in redno delo, ki se mu je podvrgel že v rosnih letih v Evropi.
Oče Joe je svoje košarkarske veščine po odhodu iz ZDA leta 1984 najprej preizkušal v Italiji (Rieti, Reggio Calabria, Pistoia, Reggiana) in v sezoni 1991-92 v francoskem Mulhousu, ki se ga Kobe spominja po » … lepoti pokrajine, kjer sem si vsak dan s kolesom do dvorane utiral pot med griči.« Pozneje nepozabna številka 24 (in 8) pri Lakers je tedaj imela 13 let. Navzlic mladosti je Bryant mlajši hlepel po vključevanju v boj z očetovimi soigralci. »Nekaj je igranje z vrstniki, morda nekoliko starejšimi, a nekaj povsem drugega je igranje z odraslimi. Tedaj sem si želel soočiti s pravimi izoblikovanimi igralci. Očetovi sotrpini me niso resno jemali, zato sem bil zelo jezen. Če mi je uspelo zadeti v treh zaporednih napadih, so me nosili na ramenih in se mi smejali, češ, da me niso resno pokrivali. Rekel sem si: “Moram zadeti še enega, še vsaj enega več … in BUM!” Nadaljeval sem, dokler žoge niso ihtavo zalučali v 21. vrsto dvorane.«
Nepopustljiv pristop in neizmerno, na trenutke celo krvoločno željo po dokazovanju je Kobe ohranil skozi vso kariero. Vsakodnevno prihajanje v telovadnico ob 4.30 zjutraj v pripravljalnem obdobju je privzel za stalno. Še več. Redoljubnost in doslednost je z leti stopnjeval vse do točke, ko je odnos do dela v javnosti zaslovel kot dogma z imenom Mamba Mentality. Avtor jo je povzel z naslednjimi besedami: »Vseskozi stremeti k samoizboljšanju. To je moj kredo. Stalno iskanje boljše različice sebe. Danes biti uspešnejši kot včeraj in biti jutri boljši kot danes.« Okosteneli frazi »največji garač« in »vedno prvi pride na trening in odide zadnji« nam ob obravnavi izstopajočih športnih osebnosti (pomežik Ronaldinhu in podobnim) hitro prideta na misel. S to razliko, da v Kobejevem primeru dejansko veljata. Petkratni prvak lige NBA je plesu z oranžno žogo posvetil življenje. Počel je vse, da bi zakorakal po Jordanovi poti. Prišel je tako daleč, da ga je pogledal v oči. Posledica? Številne generacije, ki so odraščale z vodilom Mamba Mentality. Najsibo Luka Dončić ali Tray Young (najljubši igralec v nedeljski nesreči prav tako preminule Kobejeve hčerke Gianne), ki je v noči po helikopetrski nesreči v noči na ponedeljek s 45 točkami uročil Čarovnike iz Washingtona. Oglasil se je tudi LeBron James, ki je Črni mambi dan po tragediji (dan prej je presegel Bryantov izkupiček in postal tretji strelec vseh časov v NBA) izkazal posebno čast: »Pri 15-ih sem se odpravil na igrišče ABCD, kjer se je ukvarjal z vsakim posebej. Pridno sem ga poslušal in vpijal vsako njegovo besedo. V mislih mi je najbolj ostal stavek: “Če si želite v nečem postati veliki, morate trdo delati, za garanje ni nadomestila.”«
Svetovna blagovna znamka
Na žalost se svet običajno šele po junakovi smrti dodobra zave njegovega vpliva in pečata, ki ga je pustil na množicah. Bryantov je nedvomno ogromen in presegal osnoven košarkarski okvir. Dokaz so številni odzivi ostalih športnikov, še posebej nogometašev. Eden tistih, ki so se v nedeljo odzvali med prvimi, je zvezdnik francoskega Paris Saint-Germaina Neymar. Po drugem zadetku na gostovanju pri Lillu se je sprehodil do kamere in z resnim obrazom v objektiv dvignil dva prsta desne in štiri leve roke. 24, zgodovinska številka v drugem Kobejevem obdobju pri Lakers. Ob koncu tekme je Brazilec počastil spomin na prijatelja: »Po prvem polčasu sem na družabnih omrežjih prebral številna sporočila in spoznal, da ga ni več … To je velika izguba za šport. Posvetil sem mu zadetek in upam, da bo počival v miru.« Poklon, ki ima poseben pomen. Tudi za Neymarja je Bryant predstavljal vzor, nekdanji košarkar pa ljubezni do nogometa nikdar ni skrival.
Barcelona v krvi
Posebno vez je gojil do ponosa Katalonije. 23. junija 2013 je Brazilija v zadnji tekmi skupinskega dela domačega Pokala konfederacij s 4-2 ugnala Italijo. Po tekmi so Scolarijevi varovanci v garderobi slavili zmago, a niso pričakovali, da jih bo obiskal nihče drug kot Kobe Bryant. 20 dni prej je FC Barcelona da domačem Camp Nouu predstavila tedaj ključno poletno okrepitev Neymarja. Kobe si je kot navijač Barçe Brazilca želel osebno spoznati. Obisk Salvadorja je poleg marketinškega dogovarjanja izkoristil za srečanje z nekdanjim napadalcem Santosa. Neymar je takoj po srečanju na priljubljenem socialnem omrežju objavil skupno fotografijo in pod njo zapisal: »Kobe … Fenomen. Sem njegov veliki oboževalec!« Enak odnos je Kobe gojil do Barcelone. Izkoristil je vsako poletno gostovanje Kataloncev v Los Angelesu in proti nogometašem v rdeče-modrem v družbi Pepa Guardiole odigral tudi dobrodelno tekmo.
Donosna pogodba z opremljevalcem Nike je vez med Lakers in Culés dodatno utrdila, čeprav je Kobe v svojem italijanskem obdobju (od 1984, ko je oče Joe kariero v ZDA zamenjal za igranje na Apeninskem polotoku) strastno navijal za AC Milan. »Če bi mi odrezali roke, bi videli štiri barve: modro, granatno, rdečo in črno,« je priznal v enem najodmevnejših intervjujev za ESPN. Ko se je v Katalonijo iz Pariza preselil genij Ronaldinho, je tudi Bryant vse bolj podlegal vročici. Z brazilskim virtuozom je sredi prvega desetletja novega tisočletja po Barçinem gostovanju v Pasadeni navezal tesen prijateljski stik. Kobeja sta prevzeli spontanost in umirjenost, s katerima je R10 izvajal nogometne trike. Zanj je bil najboljši na planetu, …
… dokler ni spoznal naslednika. »Messi je tedaj imel 17-18 let. Govoril sem z Ronaldinhom in dejal mi je: “Kobe, predstavljam ti bodočega najboljšega nogometaša na svetu.” Odvrnil sem mu: “Kaj blebetaš?! Najboljši si vendar ti.” Takoj me je utišal in poudaril, da bo on še boljši.« Kobe in Messi sta se še bolje spoznala na olimpijskih igrah v Pekingu, kjer sta svoji reprezentanci uspešno vodila na svetovni vrh. Usoda prvakov.
Posrednik Pau
Navkljub naporni sezoni je Bryant pod kalifornijskim soncem vzporedno z košarko redno spremljal nogometne mojstrovine nizkoraslega Argentinca. Razlog? Prihod Paua Gasola v slačilnico slovitega Staples Centra. Kobe je nekdanjega centra Barcelone (1998-2001) zelo cenil. Španec ga redno opisuje kot starejšega brata, s katerim je odigral tri zaporedne finalne serije in osvojil dve najprestižnejši košarkarski lovoriki (2009, 2010). Kobe je v pogovoru za španski As leta 2012 poudaril, da se je »… vedno želel podrobneje seznaniti z institucijo FC Barcelona in spoznati njen ustroj. S Pauovo pomočjo odslej spremljam njen sleherni korak. Počakajte tri leta in videli me boste igrati v dresu Barcelone. Ljubim Španijo, kjer se želim preizkusiti kot košarkar. Če bi imel na izbiro Barcelono ali Real, bi vedno izbral prvo. Mesto mi je zelo všeč, ima lepo plažo in lahko bi od blizu spremljal nogomet.« Izjava v Barceloninem taboru pričakovano ni naletela na gluha ušesa. Leta 2016 mu je uprava Azulgrane ponudila posebno pogodbo z nastopanjem zgolj v Evroligi. Da ne bi razočaral visokih pričakovanj, je naslovnik predlog zavrnil. Dokaz več, ki priča o Bryantovi neizmerni tekmovalnosti.
Poklonu ob nedeljskem slovesu od 41-letnika, ki ga je krasil znameniti nasmešek, so se pridružili vidni predstavniki ostalih športnih panog. Eden najbolj povednih je sredi avstralske teniške vročice uspel Novaku Djokoviću, ki je za ESPN priznal, da je bil »… Kobe eden mojih vzornikov. Z dragocenimi napotki me je usmeril na pravo pot k temu, da ponovno verjamem, da zaupam procesu okrevanja po težki poškodbi. Zelo cenim, da me je bodril, ko sem to najbolj potreboval. Občudujem ga, kdo ga ne bi?« Skozi Bryantovo aktivno kariero se je našel marsikdo. Tekmeci, ki niso marali Kobejevega nerganja (trashtalking) in soigralci, ki jim je šel na živce njegov individualizem. Prav toliko jih je ob njegovi upokojitvi leta 2016 oportunistično zamenjalo stran. Od tedaj je bil zanje zgolj človek. Tisti, ki je pod svoje okrilje sprejel številne nadobudne mladce in jim podelil uporaben nasvet ali dva. Tisti, ki ni izpustil niti ene hčerkine tekme. Tisti, ki je javno branil Colina Kaepernicka. Tisti, ki je za kratkometražni film z naslovom Dear Basketball, v katerem opisal svojo življenjsko zgodbo, prejel oskarja. Film se konča s stavkom: »Love you always, Kobe.« Naj nekje zgoraj ve, da je povratna informacija z Zemlje enaka.
Foto: Šport TV
Video: youtube, dailymotion
