Čeprav je v drugem polčasu trpel ob nasprotnikovi vsebinski prevladi, je z jasno izraženim taktičnim načrtom na podlagi ekstremno varčne izrabe žoge in smrtonosnih protinapadov navidez iz ničesar preskočil večnega rivala in potrdil resno kandidaturo za drugi zaporedni naslov španskega prvaka. Da je Real z zmago nad Barcelono (2-1) zgledno opravil sobotno nalogo, je naslednji dan dokazal zgolj remi mestnega tekmeca Atlética na obisku v Andaluziji.
Šlo je za trk različnih slogov in obračun, iz katerega zmagovalec ni izšel kot bleščeči triumfator, ampak kot zadovoljnež, ki si je z novim paketom treh točk z veseljem pomel roke. In to z velikim veseljem. Moštvu Zinédina Zidana v sobotni deževni epizodi španske klasike še zdaleč ni uspelo vse, a ko se Zizoujev Real odloči dobro igrati, tedaj to stori učinkovito in rutinirano. Ravno nasprotno bi brez slabe vesti trdili za soboten obraz Barcelone, ki je navdih znova iskala v neskončnem kroženju žoge, a je tudi po lastni nerodnosti in predvidljivosti v obeh kazenskih prostorih ni uspela bolje izkoristiti. Voda na domači mlin, ki je tekmo odvrtel do zmagovitega zaključka. Prestižen uspeh pa je Real za eno noč dvignil celo na vrh prvoligaške lestvice.
Lov na Viníciusa
V težko pričakovanih nogometnih vrhuncih ključno vlogo pogosto igra iskanje ritma. Barça je tekmo pričela prepotiho in uvodnega piana nikakor ni uspela pretvoriti v odmeven forte. Piano je na trenutke postal celo piano piano in spomnil na ubrane džezovske umetnine, prepredene z eleganco, a obdane s preveč neprodorne mehkobe. Katalonci so nizali natančne izmenjave podaj in z njimi obvladovali območje med obema kazenskima prostoroma, a je njihova vsebina zaradi prepočasnosti in predvidljivosti ostala nenagrajena. Sleherni opazovalec, vključno z gostujočo zasedbo, je hitro uvidel, da Koemanova majoneza ne bo kakovostno dvignila madridskega večernega jedilnika. V glavah članov Reala je zvenela povsem drugačna melodija. Vinícius Júnior in soigralci so v bistveno živahnejšem ritmu galopirali proti tekmečevim vratom, za kar so bili nagrajeni že po četrt ure tekme. Kar zadeva obvladovanje žoge, je znova vzorni Fede Valverde z natančno podajo našel Lucasa Vázqueza, ki je s predložkom po tleh zaposlil Karima Benzemaja, ta pa je z vrhunsko kretnjo s peto zabelil zaključek Realove predjedi. Na glavno jed ni bilo potrebno predolgo čakati. Že petnajst minut pozneje jo je s pozdravom iz Zizoujeve kuhinje naznanil v protinapadih neustavljivi in za tekmeca prehitri Vinícius, ki je priigral prosti strel iz sila ugodnega položaja. Izvedba Tonija Kroosa je ob nehoteni pomoči Sergina Desta dobila dodatno moč in presenetila Barçino obrambo, ki bi jo lahko po novi, že n-ti sobotni Realovi vertikalni ofenzivi ukanil še Vázquez, a je le nastreljal Ter Stegna.
Majhen Real, a velika zmaga
Casa Blanca je s predirljivimi protinapadi tudi v nadaljevanju ogrožala nasprotnikova vrata, a se je odločila v celoti prepustiti iniciativo. Zidanovi varovanci so nekoliko preveč brezbrižno postajali opazovalci Barçinega sprva jalovega žongliranja, kar so v nadaljevanju plačali s prejetim golom. Po predložku Jordija Albe je zadel debitant na klasiki Óscar Mingueza in gostom vlil novo upanje. Zlasti prek ognjevite naveze na levem krilu – Alba-Lionel Messi – je Barcelona zviševala tempo in vse dejavneje iskala pot do izenačenja. Real se je streznil šele po dopolnjeni uri igre, ko je Zizou z željo po osvežitvi enajsterice v boj poslal prekaljena bojevnika Isca in Marcela, a igra Belih se ni koreniteje spremenila. Jordi Alba je bil po napačni podaji Odriozole v novi lepi priložnosti za odtenek premalo natančen. Katalonci niso popuščali in so streljali z vseh strani, domačim ni preostalo drugega od krčevitega branjenja, ki je z drugim rumenim kartonom Casemira dobilo novo, še bolj trpečo dimenzijo. Na trenutke celo zoprna in težko gledljiva vsebina temeljev Bele hiše je naposled pozno v sobotno noč vzdržala neutrudne Barçine pretrese. Real je zmogel ohraniti prednost in prišel do dragocene zmage, z njo pa vrgel rokavico pred začetkom kroga vodilnemu Atléticu, ki ga je dan zatem prav tako čakal zahteven izziv.
Seviljski brivec: 2. del
Zgolj teden po porazu na gostovanju v Sevillinem nogometnem hramu Jan Oblak s soigralci dobre štiri kilometre južneje na stadionu Benito Villamarín ni zmogel več od remija. Četa poveljnika Diega Simeoneja je dvoboj z Betisom navzlic odsotnosti prvega napadalnega aduta Luisa Suáreza pričela atomsko in prek Yannicka Ferreire-Carrasca povedla že v peti minuti. Pa vendar … Ker se je Atlético odločil, da si bo v zaključku pomladi očitno redno oteževal delo, so se Cholovi varovanci povlekli v obrambo in prepustili iniciativo zeleno-belim. Žimničarji so bili za nerazumljivo početje v 20. minuti logično kaznovani z zadetkom Tella po dovršeni ekipni akciji.
Betis je drugem polčasu skušal napraviti še korak dlje, a je strela Emersona (v 56.) in Laineza (v 76. minuti) imenitno zaustavil znova vrhunski Oblak. Atléticova obramba si je oddahnila, sredina in napad pa sta se navkljub Simeonejevi izgubi glasu hitro zadovoljila s priigranim remijem, ki ga je v sodnikovem dodatku dvakrat v zmago kanil nadgraditi Ángel Correa, a je v obeh poskusih v domačem vratarju Claudiu Bravu naletel na dovolj čvrstega nasprotnika. Posledica? Atlético je znova izgubil prepotrebni točki v boju za naslov in pred poslednjimi osmimi preizkušnjami ohranil le še točko naskoka pred Realom in dve pred Barço … Nov korak v nepravo smer proti izgubi lovorike, ki so se je Žimničarji še pred nekaj tedni čvrsto oklepali.