Avtor: Nejc Mravlja
23. 9. 2021, 12.39
V novi sezoni La Lige veterani pridno kljubujejo zobu časa. Na otvoritvi šestega kroga so se Oblakovi Atleti podali v lov na nove točke v madridsko predmestje h Getafeju in mukoma slavili z 2-1. Mož odločitve? 34-letni Luis Suárez, ki je v končnici (v 78. in 91. minuti) odločilno zlomil odpor domače obrambe in moštvu El Chola Simeoneja priigral pomembno zmago. Nekaj minut pozneje se je dvignila še ena proslavljena blagovna znamka Primere División. V izdihljajih napete končnice v Baskiji je po Bebéjevem prostem strelu kolumbijski “tiger” Radamel Falcao že n-tič opozoril na svoj prepoznaven golgeterski instinkt in žogo v 96. minuti z glavo poslal mimo mumificiranega domačega vratarja Unaija Simóna za končni izid 2-1. Rayov trener (priložnosti prikladno) baskovskega porekla Andoni Iraola je ikoničnega napadalca poslal v ogenj četrt ure pred koncem rednega dela, 35-letni stroj za zadetke pa je na učinkovit način znova upravičil zaupanje nadrejenega. Še več: po selitvi med Rayistas je v samo 33 minutah igre zadel že dvakrat.
»Zanimajo me le goli«
Španska nogometna javnost je vrnitev Falcaa pričakovano sprejela z velikim navdušenjem. Kako je ne bi, če je Kolumbijec na Pirenejskem polotoku odigral najlepši leti bogate kariere. Kot član madridskega Atlética je v dveh sezonah (2011-13) na 91 tekmah dosegel osupljivih 70 golov, od tega 52 na 68 ligaških preizkušnjah. Skoraj desetletje zatem domača javnost, navdušena nad izstopajočim uvodom, upa na obuditev podobne topovske dinamike v vrstah povratnika med elito. Da bi se vrnil v špansko prestolnico in si omogočil nov izziv, poln svežine, je leto pred iztekom pogodbe sporazumno prekinil sodelovanje s turškim velikanom Galatasarayjem in se odpovedal nastopanju v Evropski ligi, ki jo je osvojil dvakrat: spomladi 2011 s Portom, leto pozneje pa še z madridskimi »žimničarji«. »Ne morem skriti veselja, ki me navdaja od prvih minut dogovarjanja z upravo Raya Vallecana. Ponosen sem, da sem postal del ekipe, v kateri dihamo drug za drugega in s to jasno izraženo solidarnostjo lahko zgradimo temelje uspešne zgodbe,« je po ponedeljkovi zmagi zatrdil v mikrofon največje španske komercialne TV hiše. »Vedno sem pripravljen sprejeti imenitno podajo soigralca in jo preusmeriti v gol. Sploh ni pomembno, koliko minut mi za igro nameni trener. Dobro ve, da mu bom vedno na voljo.«
Ponovno prek trnja do zvezd?
Med zahtevno minulo sezono, prepojeno s poškodbami stegna in obraza, je Falcao ohranil zavidljivo razmerje doseženih zadetkov na tekmo (zadel je na vsaki drugi). Kljub želji Galatasarayjeve uprave po nadaljevanju sodelovanja, se je El Tigre odločil drugače in uteho med brskanjem po bleščečih spominih našel v prvenstvu, do katerega čuti posebno navezanost. Pogovori s klubom s stadiona Vallecas so se pričeli tik pred zaključkom letnega prestopnega roka in se po Kolumbijčevi prekinitvi pogodbe z bosporskim velikanom sklenili v začetku septembra, ko je Falcaa doletel nepričakovan sprejem. Ekstremno levičarska Rayova navijaška skupina Los Bukaneros je novo pridobitev od prve do zadnje minute svečane predstavitvene slovesnosti obmetavala z najrazličnejšimi žaljivkami in mu nesramno žvižgala. Nestrpnim in mestoma celo surovim odzivom (»Presa, vete ya!« sl. »Presa, poberi se!«) zaradi deklarirane vezi z izrazito desničarsko politično stranko VOX ni ubežal niti predsednik kluba Raúl Martín Presa. Kar zadeva zgolj športni vidik, Falcaovo ustoličenje ni pustilo nikakršnih trpkih posledic. Prej obratno. Že dan pozneje je serijski ostrostrelec debitiral za novo moštvo in deset minut po vstopu v igro proti Getafeju dosegel prvi gol v belem dresu z rdečo diagonalno puščico. Šolsko klicanje soigralca k podaji, popoln sprejem, natančen diagonalen strel … sestavine, s katerimi je tudi največje navijaške dvomljivce po najhitrejšem postopku pospravil v žep.
Najboljši Vallecanov uvod v 21. stoletju
Povedano natančneje, je Falcaov prihod v madridski predel Vallecas le češnja na vrhu klubske torte. Še pred podpisom enoletne pogodbe z bivšim kolumbiskim reprezentantom je Rayo izvrstno pričel sezono in povezal štiri tekme brez poraza (tri zmage in remi) z desetimi doseženimi in le dvema prejetima zadetkoma. Močne opore razpoložene makedonske vratarske avtoritete Stoleta Dimitrievskega se dobro zaveda taktično iznajdljivi trener Iraola, ki je z nižjeligaškim Mirandésom marca 2020 tik pred nastopom pandemične krize obstal v polfinalu domače Cope del Rey. 39-letni navdihnjeni strateg je z igralci sredi nedokončanega šestega kroga na petem mestu La Lige 2021/22. Belo-rdeči tako dobro niso vstopili v prvenstvo vse od preloma tisočletja, ko so Kasey Keller, Julen Lopetegui, Ballesteros, Hélder, Gerhard Poschner, Bolo, Míchel, Elvir Bolić in druščina pod taktirko Juandeja Ramosa v sezoni 2000/01 po šestih krogih zaostajali le za vodilno Valencio, ob koncu pa mirno – ne da bi enkrat samkrat padli v rdeče območje – osvojili 13. mesto in za nameček zaigrali še v četrtfinalu rajnkega pokala Uefa.
Razlogov za optimizem ne klubu ne Falcau ne manjka. Kolumbijec bo v prihajajočih dneh in tednih skušal še lepše počastiti spomin na pred dvema letoma preminulega očeta Radamela Garcío. Nekdanji branilec ima v sinovem srcu in po novem na njegovem hrbtu posebno mesto. »Izbral sem številko 3, ker je očetu ogromno pomenila,« je 35-letnik ganjeno izpostavil na predstavitveni novinarski konferenci. »Prav on me je okužil z ljubeznijo in strastjo do tega športa. Ker je nosil to številko, je prav, da se mu vsaj delno oddolžim za vse, kar je storil zame. Žal ga ni več med nami … Mi sploh preostane kaj drugega, kot da zaigram v dresu s številko 3?« Najbrž z vso vnemo nadaljevati strelski niz, da bi z visoko dvignjenimi rokami ohranil in krepil čvrsto vez med nebom in zemljo …
Foto: Imago Sports via Guliver
