Avtor: Žiga Ikič
28. 3. 2024, 11.36
Prišel je Cristiano Ronaldo. Odšel je Cristiano Ronaldo. Vmes pa se ne zdi, da bi eden najboljših nogometašev v zgodovini svetovnega nogometa prav zares registriral kje je bil in kaj točno ga je zadelo v Ljubljani. Nič ne de, lokalni zorni kot slovenske k tabloidizaciji, patetiki in vzhičenosti nagnjene javnosti je razočaran nad nezainteresiranostjo in nedovzetnostjo svetovnega superstarja, globalno gledano pa je bil to zanj le še en dan v pisarni.
Za mnoge, tudi tiste, ki so v Stožicah predstavljali večino, je hitro sledil padec na realna tla, vrnitev v realni svet. A pravi ljubitelji nogometa, navijači in poznavalci nogometne igre, tega ne doživljajo z negativnim prizvokom, temveč prav obratno. Slovenska reprezentanca bo udeleženka evropskega prvenstva, na kolena je spravila ekipo, ki bo na EURO, po mnenju avtorja tega zapisa, najmanj v polfinalu turnirja, pred izbrano vrsto Matjaža Keka pa sta še dve pripravljalni tekmi, ki jima sledi poletni vrhunec v Nemčiji. Pika na i.
Vmes pa gre naprej tudi slovenska klubska karavana na vseh ravneh in kategorijah. Če kdaj, potem je zadnje leto in pol dokazalo, da si slovenski klubski nogomet zasluži več spoštovanja. Razen izjem, so aktualni reprezentanti Slovenije preživeli sito in rešeto na domačih nogometnih igriščih, se prebijali med rojaki sovrstniki, da bi za tem okusili sladkobe in grenkobe surovega profesionalizma na tujem. Kar vprašajte Benjamina Verbiča, Andraža Šporarja, Adama Gnezdo Čerina, Miho Blažiča, Jako Bijola in ostale kako pomembna je bila rast v domačih tekmovanjih.
A zakaj bi se o tem pogovarjali le z njimi, ko pa ima Prva liga Telemach svoje predstavnike med prvokategorniki slovenske čete. Do evropskega prvenstva se je Slovenija prebila tudi z nemalo pomoči Matevža Vidovška, Žana Vipotnika, ko je bil še član Maribora, Celjan Žan Karničnik in Zmaj Timi Max Elšnik pa sta tako ali drugače po vseh parametrih neizpodbitna člena reprezentančne hrbtenice.
Prav zadetek kapetana Olimpije Elšnika na tekmi proti Portugalski gre zlahka dojemati kot overjen pečat na dokument, da je tudi domače prvoligaško tekmovanje vredno pozornosti tistih, ki so noreli za Ronaldom, upali na selfi, čakali pred hotelom ali v garažni hiši v stoženskih katakombah ali doživeli uresničitev mokrih sanj s poljubom na Portugalčevo gladko in lično urejeno lice.
Bodo na stadionu tudi na sobotni tekmi med Olimpijo in Koprom? Tam lahko vidijo mnogo reprezentantov različnih slovenskih selekcij, na prenovljenem igrišču bodo zaigrali tudi nekateri kakovostni tujci, na trenerskih klopeh pa sedita dva izjemno talentirana domača strokovnjaka Zoran Zeljković in Aleksandar Radosavljević. Hej, nenazadnje bo tam tudi Elšnik, ki bo marsikomu uresničil tudi željo po fotografiranju, avtogramu (za poljub nisem prepričan) in vas pozdravil z iskrenim nasmehom.
Bodo nemara v Domžalah, kjer dva nekdanja državna prvaka bijeta boj za ultra pomembne točke? Na delu lahko vidimo naslednjo veliko stvar slovenskega nogomta Luko Topalovića, pa kopico mladih in mladinskih reprezentantov, ki jih vodita na eni strani izkušeni in lovorik poln Dušan Kosič, na drugi strani pa nekdanji reprezentant Tonči Žlogar.
In, ko bo čas za to spet pravi, bodo na tribunah Ljudskega vrta? Mariborsko pomlad (figurativno in dobesedno) prebuja največji slovenski zvezdnik, ki je zaigral v slovenski prvi ligi Josip Iličić. Zakaj pa v živo ne bi preverili, če je res material za obuditev reprezentančnega statusa?
Nam Slovencem je v krvenem zapisu, da se pogosto odkrito navdušujemo nad tujim, prikrito pa v varnem domačem zavetju podrobno spremljamo (in ogovarjamo) domače. Prenešeno v nogometni jezik, po televiziji redno in v velikem številu spremljamo kaj se dogaja na slovenskih zelenicah, pa bomo na krilih nogometne evforije to prenesli tudi na obisk na stadione? Čas bo pokazal.
Foto: Sportida.com, Šport TV
