Ameriške reprezentance ne bi premagala niti ekipa sestavljena iz najboljših igralcev ostalih moštev, je bil eden od komentarjev mojih sodelavcev po koncu nedeljskega finala SP v Španiji. Sam menim drugače.
Kaj optrebuješ, da premagaš Američane? Vse. V prvi vrsti je to odlična obramba, napad je dovolj, če je le malce nadpovprečen, veliko pa je tudi odvisno od taktike in vodenja reprezentance. In prav te kvalitete sem iskal tudi pri mojih izbrancih.
Branilska vrsta. Moj prvi play je Miloš Teodosić. V finalu so ga Američani uspeli ustaviti, a verjamem, da bi v nekoliko drugačni rotaciji, v moji rotaciji, odigral drugače, boljše. V obrambi ga ne bi dal na Irvinga, temveč bi moral pokrivati Curryja. Za Irvinga bi skrbel Ricky Rubio. Igralec z največjim številom ukradenih žog bi tudi proti ZDA poskrbel za kakšeno protinapad več. Seveda proti Američanom Španija ni igrala, tako da prave primerjave, kako bi mu šlo, nimamo, lahko pa vzamemo statistiko iz lige NBA – Rubio v ligi NBA na tekmo ukrade več kot dve žogi.
Ob bok Srba in Španca bi postavil še Nikosa Zisisa in pa Zorana Dragiča. Prvi je eden najboljših asistentov, tudi strelsko se je izkazal, ima izjemno veliko izkušenj in je med organizatorji, ki naredijo najmanj napak. In zakaj si Zoki zasluži prednost pred Goranom? Zaradi obrambe. V napadu je seveda Gogi za odtenek spretnejši, se bolje znajde, a za svoje točke zapravi tudi več napadov. Še večja razlika pa se pojavi v obrambi. Zoki je Hardna pospravil v žep, saj je svoje prve točke iz igre proti Sloveniji dosegel šele sredi tretje četrtine, ko Zorana ni bilo na parketu.
Branilce torej imamo, čeprav Zoran raje kot na dvojki igra na trojki, a ne pri meni. Gremo naprej. Krilo – tukaj imamo v igri tri igralce. Nicolas Batum pozna Američane, ne boji se jih, ima tisto nekaj več za odločilne trenutke in je dober v napadu kot tudi v obrambi. Batum je prva izbira. Potem pa sta tukaj še Dario Šarić in Boris Diaw. Mogoče vas nekoliko preseneča izbira Diawa na krilu, vendar z njegovim pregledom igre in višino, bi ravno na tem položaju uspeh narediti še kakšen korak več. Dario Šarić pa se mi ob obeh Francozih zdi še najbolj popoln igralec, ki zadeva v napadu in lovi žoge v obrambi.
Izbira pod košem: Serge Ibaka, Pau Gasol, Marc Gasol, Andray Blatche in Gorgui Dieng. Španski trojček je zares vreden strahospoštovanja in škoda, da ni prišlo do obračuna z Davisom, Fariedom in Cousinsom. Vseh šest v ligi NBA dosega približno isto minutažo, tako da o kakšni drastični prednosti enih ali drugih ne moremo govoriti.
“Filipinec” Blatche in Senegalec Dieng pa sta moja aduta s klopi. Blatche ima veliko izkušenj iz lige NBA in bi lahko poskrbel tudi za kakšno ne-košarkarsko situacijo, ki bi bila v prid ekipi, Dieng pa je navdušil s svojo poskočnostjo, borbenostjo in ne nazadnje tudi z učinkovitostjo. Vidi se, da razume košarko, ob vseh zgoraj naštetih igralcih pa bi njegove kvalitete prišle še toliko bolj do izraza.
In taktika? Tu boste verjetno vsi pametni, zato bom tudi sam. Po moje je treba v igro vstopiti po srbsko in to držati vsaj 30 minut. Američani ne smejo zavohati strahu, ne smejo se sprostiti in ne smejo misliti, da smo boljši. Pri njih je vse to sicer avtomatika, vendar v pravih okoliščinah se tudi njim zatresejo roke. Srbi so finale začeli zares odlično in grizli v obrambi, napad pa je prišel kar sam od sebe. Prav to bi morali delati od začetka do konca, a je vmes sledil blackout in nemudoma je bil tu tudi zaostanek z 20 točkami. Tekma je bila izgubljena.
Seveda pa se je ob morebitnemu zaostanku treba vrniti. To so letos najbolje uprizorili Franzoci. Proti Srbom so skorajda naredili nemogoče, odlično taktično zrelost pa so imeli tudi proti Špancem. Selektorja moje izbrane vrste bi bila Aleksandar Djordjević in Vincent Colle. Kdo bi bil v vlogi trenerja in kdo v vlogi pomočnika? Odločil se bom po ameriško – Djordjević bi skrbel za napad, Collet za obrambo.
In… ste tudi vi dobili apetite po epskem dvoboju? 🙂
Foto: FIBA