Avtor: Žiga Ikič
27. 8. 2024, 12.55
Goran Cvijanović: “Odličen derbi, res uživam!”
Nik Kapun: “Poglej, kako veliko se dogaja! Poka na obeh straneh!”
Pogled v nižjo vrsto: Komentatorja Luka Cotič in Andrej Razdrh komajda sedita, Večni derbi ju je povsem posrkal vase.
Pogled levo: Mariborska VIP tribuna evidentno uživa v Večnem derbiju, v ozadju Ljubljanski navijači glasno spodbujajo svoje ljubljence.
Pogled desno: Mariborski “sezonci” trepetajo z vijoličnimi bojevniki, v ozadju zelo lepo polna navijaška tribuna Viol z glasno pesmijo.
Potem pa TISTI trenutek. Zamrznitev možganov, zamah, izmet in bum. Naslednji nogometaš na tleh zaradi predmeta, ki ga je zadel po metu nekoga z navijaške tribune Maribora. Kdo bi šel natančno šteti, kolikokrat se je takšna ali podobna stvar zgodila v zadnjih letih? Ni pomembno, dokler je dejstvo, da se vse to ponavlja, mirno ugotavljam, da dosedanji ukrepi, ki naj bi težave odstranili, ne delujejo.
Svež je spomin na predmet, ki je pred časom priletel s tribune Ljudskega vrta na tekmi z Bravom in je zadel sodnika. Še bolj svež, pa še bolj boleč, je spomin na gostovanje Maribora v Murski Soboti, kjer je s tribun na katerih so bile Viole priletelo večje število neznanih, a kritično nevarnih pirotehničnih sredstev, ki so poškodovali ter ogrozili večje število oseb. Tokrat jo je skupil Raul Florucz. In ne, ni bil edini. Nekaj minut po vrnitvi na igrišče je z istega mesta na stadionu trši predmet ob kotu za Olimpijo zadel tudi domačega nogometaša Arnela Jakupovića, ki mu ni bilo prijetno, a je zaradi objektivnih razlogov odreagiral drugače in stisnil zobe za sekundo ali dve.
Nogometna zveza Slovenije in disciplinski sodnik se ob tovrstnih incidentih (pa beseda incident nikakor ni prava izbira, ker definicija te besede pomeni enkratno dejanje, mi pa govorimo o ponavljajočem se vzorcu) ravnata po črki zakona oziroma pravilnika. Ob dogodkih v Prekmurju je Maribor prejel novo finančno kazen in štiri tekme igranja pred praznimi tribunami.
Zgodovina nas uči, da finančna kazen ni dovolj (visoka), da bi dosegla želene učinke. Še največ prahu je dvignilo število tekem brez gledalcev, kar je tudi najbolj bolelo mariborski klub. Z razlogom in na objektivni podlagi. Maribor je klub, ki na tribune še vedno privabi največje število gledalcev, ima najbolj uspešne aktivacije s svojo navijaško bazo, ob tem pa zgledno organizira tudi match-day dogodke, hospitality, mreženje itd.
Je logično, da ocenjujem, da kazen igranja pred praznimi tribunami nima učinka? Mislim, da da. Mariborski navijači niso edina problematična skupina v slovenskem nogometnem prostoru, imajo pa daleč najdaljši spisek kršitev, ponavljajočih se prekrškov in pridelanih kazni. Saj vemo, kako se reče tistim, ki vselej ponavljajo isto, pa pričakujejo drugačen izid?
Mnenje avtorja tega zapisa je, da je skrajni čas za preobrat v razmišljanju. Dosedanji ukrepi niso zalegli. Nogomet je nekaj povsem drugega pred polnimi tribunami, kot v svetu duhov. Nogomet se igra za zaljubljence v šport, gledalce in navijače in naj se infantilnost zanemarljivega dela te javnosti ne aplicira na večino.
Bi prineslo spremembe, če se tokrat ne bi odločili za zaprtje stadiona, ampak bi z večjo in izdatnejšo finančno kaznijo zagnali stvari na bolje? Ne vem, nismo še poizkusili. Bi to pomenilo, da se bo vendarle glede dokončne ureditve zganil tudi mariborski klub? In kako visoka bi morala biti finančna kazen, da bi se to zgodilo?
Ker sam luč na koncu tunela vidim v ključnem orodju. In to je, da se Maribor (kot klub in mesto) neha slepiti in enkrat dokončno obsodi dejanja organiziranih “navijačev”, se ustrezno distancira in doda svoj delež k temu, da se v kar največji meri izkorenini nasilje na stadionih. Naivni bi bili, če bi verjeli, da vodilni ljudje nimajo povezav ali komunikacije s tistimi, ki vodijo skupino. Kar je pravilno in potrebno, le v pravi smeri se ne izkorišča.
Blog izraža stališča avtorja in ne nujno tudi uredništva Šport TV.
Foto: Sportida.com
