Bologna FC se je s premišljeno in učinkovito vsebino znašla pred zlatimi vrati lige prvakov. Trditev, ob kateri bi, če bi bila izrečena še lani poleti, marsikdo – ne le na Apeninskem polotoku – le krohotaje odmahnil z roko, a vendar drži. Karizmatičnemu trenerju, ki je bil že kot igralec v mnogočem izjema, je igralski mozaik brezimnežev uspelo tako spretno izmojstriti, da je postal trn v peti tradicionalnim velikanom.
V zadnjih letih prav tako redni pretendent za uvrstitev na največji evropski oder jo je v nedeljo še dobro odnesel. Navzlic Atalantinemu vodstvu, ki ga je boginji omogočil Ademola Lookman, so se varovanci Thiaga Motte v Bergamu v drugem polčasu zbrali in nadaljevali tisto, kar so pridno počeli že teden prej na domači tekmi z Verono. Napadi Bologne so postajali iz minute v minuto bolj strastni, kombinatorika zlasti na nasprotnikovi polovici vse bolj natančna, pritisk za moštvo večnega Giana Piera Gasperinija pa vse bolj neznosen in zadušljiv. Uspešno izvedena enajstmetrovka Joshue Zirkzeeja in dobiten strel Liama Fergusona sta leteči Bologni že po dobri uri igre prinesla preobrat … in zasluženo šesto zaporedno zmago, s katero je soborko za ligo prvakov odrinila na varno razdaljo in se utrdila na visokem četrtem mestu. Bo prestolnica slovite bolonjske omake dočakala uresničitev nogometnih sanj?
Že res, da so bila pričakovanja pred sezono velika in so v domači prvenstveni hierarhiji segala na rob evroobmočja, a da se bo v neusmiljen lov na z zvezdami posut celinski oder podala lansko pomlad deveto uvrščena Bologna? Dajte, no … A zgodilo se je še več. Strma pot navzgor ima svojega nosilca. 41-letni Thiago Motta, rojeni Brazilec in 30-kratni italijanski reprezentant je sredi septembra 2022 prevzel taktirko kluba iz turistično mikavnega mesta z vznožja Apeninov in nasledil tedaj že hudo bolnega in pozneje preminulega Sinišo Mihajlovića s kratkoročnim ciljem: ekipo povesti iz ligaške kleti.
S štirimi v tekmečev kazenski prostor
Nekoč general na sredini igrišča pri Barceloni, Atléticu Madrid, Interju in PSG je hotel več. Še več. Veliko več. Želel je videti privlačen, gledljiv in uspešen nogomet. Nobeno presenečenje, saj je sam igral pod mentorstvom velikih imen, ki so preprosto pokala od znanja in z njim nepretrgoma povezanih najvišjih ambicij: Louis van Gaal, Radomir Antić, José Mourinho, Claudio Ranieri, Carlo Ancelotti in Unai Emery. Sleherni od naštetih je Motto videl kot nogometaša z neverjetno igralsko inteligenco.
Danes je dvakratni evropski prvak (pokal z velikimi ušesi je dvignil z Barcelono in Interjem) na odprti poti na svetovni trenerski Olimp. Slog 41-letnika v italijanskem nogometnem svetu vsaj v dveh pogledih velja za precej edinstvenega. Ko imajo rdeče-modri žogo v posesti, jih odlikuje igra številnih kratkih podaj, ki jih praviloma nizajo vse od svojih do tekmečevih vrat. Po izgubljeni posesti pa se vsa ekipa hipoma poda v neusmiljen lov na žogo: s silovitim pritiskom – pogosto celo s štirimi igralci – v tekmečevem kazenskem prostoru napade nasprotnikovo zadnjo vrsto.
Jagodni izbor brezimnežev
Za primer vzemimo izenačujoči zadetek na predzadnjem gostovanju v večnem mestu pri Laziu. Italijanski mladi reprezentant Giovanni Fabbian je hlastno prestregel obupno podajo vratarja orlov Ivana Provedela in asistiral Maročanu Oussami El Azzouziju, ki je hladnokrvno poravnal izid na 1-1. V končnici je zmagoviti gol za vsebinsko premočno Bologno prispeval nizozemski ostrostrelec nigerijskih korenin Joshua Zirkzee. Nekdanji član Bayerna je z desetimi goli v tej sezoni najboljši topnik kluba in njegov nesporni vodja.
Največji italijanski športni časnik je Bologno pred kratkim upravičeno označil za »planetarni jagodni izbor brezimnežev«. Izstopajo poljski vratar Łukasz Skorupski, avstrijska in kolumbijska skala v obrambi Stefan Posch in Jhon Lucumí, pridni mravlji na sredini igrišča Škot Lewis Ferguson in Hrvat Nikola Moro. Nihče od omenjenih (še) nima slovesa zvezdnika, a kot moštvo delujejo povezano, zanesljivo in neomahljivo. Rdeče-modre je zelo težko vreči iz tira. Po 27 kolih imajo za Interjem in Juventusom tretji najboljši obrambni učinek lige (prejeli so 24 golov) in so zbrali pičle štiri poraze (manj – enega – jih ima le neprekosljivi glavni kandidat za scudetto iz prestolnice mode).
Zadnji uspehi imajo dolgo brado …
Odmevne številke Bologni omogočajo odlično izhodišče za čimprejšnje razbitje neslavne stigme kluba iz sive povprečnosti. Po skupaj šestih prvoligaških lovorikah v dvajsetih, tridesetih in štiridesetih letih minulega stoletja se na »stoletnem« stadionu Renato Dall’Ara ni veliko slavilo. Sedmi in do danes zadnji Bolognin scudetto sega v prvenstvo 1963/64, ko sta zasedbo Fulvia Bernardinija na igrišču vodila nemški režiser Helmut Haller in danski snajper Harald Nielsen. Od tedaj so rdeče-modri dvignili še dve pokalni trofeji (1969/70 in 1973/74) in poleti 1998 osvojili glavno nagrado v že rajnkem pokalu Intertoto.
Klub iz Padske nižine si še nikdar ni uspel priigrati vstopnice za elitno ligo prvakov. Zdi se, da je to pomlad priložnost lepša kot kdajkoli prej. Še zlasti zato, ker se bo iz italijanske prvoligaške konkurence jeseni pod najsvetlejšimi evropskimi zvezdami namesto štirih morda dokazovalo kar pet ekip. Uefina reforma bo najuspešnejšima državnima prvenstvoma na lestvici koeficientov v prihodnje poklonila dodatno mesto, na kar upravičeno računa tudi konkurenca v Serie A …
O kraljevskem odru se Thiago Motta še ne pogovarja. Vsaj ne na glas. V izjavah izpostavlja tisto, kar je govoril že pred tedni. »Pred nami je še dolga pot.« Pričakovano so vse bolj glasni Bolognini tifozi, ki moštvo in trenerja najraje naslavljajo z vse pogostejšim napevom: »Pripelji nas v Evropo!«
Foto: xFabrizioxAndreaxBertanix via Guliver Images