V torek je pri dobrih dvaintridesetih objavil, da ima dovolj. Eden Hazard je po poletnem slovesu od največjega kluba, kjer je v zadnjih štirih sezonah zdrsnil na obrobje pozornosti javnosti in si s povečini neigranjem vsaj delno umazal imidž in okrnil dediščino, povlekel črto pod profesionalnim igranjem nogometa. Spomin na Belgijčeva imenitna preigravanja, številne vragolije in prepoznaven stil bo, upoštevaje plaz laskavih odzivov s strani legend najpopularnejše športne panoge, vseeno trajno umeščen v srcih strokovne in laične javnosti.
Nogomet je vsekakor tesno povezan s simboliko, kar bolje kot marsikdo drug ve Hazardov veliki rival Benjamin Pavard: 30. junija 2018 je na dvoboju osmine finala mundiala v ruskem Kazanu z bombastičnim polvolejem proti Argentini (4-3) poznejši šampionki Franciji pomagal uresničiti sanje, najlepši gol tekmovanja pa mu je nepričakovano zasukal karierni tok. Prodornega branilca je na pomanjkanje obrambnih odlik nekaj dni pozneje na polfinalnem dvoboju z Belgijo vztrajno opominjal Hazard, ki mu Pavard sploh ni uspel slediti. Razplet tekme je vendarle osrečil galske peteline, a danes branilec milanskega Interja tedanje nočne more ni pozabil.
»Pošteno povedano niti nočem iskati izgovorov, a Eden Hazard je zagotovo najbolj podrepen tekmec, s katerim sem se soočil. Je izjemen igralec,« je hitel razlagati v mikrofon TV oddelka največjega evropskega športnega dnevnika. »Nisem prepričan, da se ljudje zavedajo njegovega brezmejnega talenta … Norec … Spominjam se ga iz Lilla, kjer je lomil hrbtenice najizkušenejšim, a igrati proti njemu je nekaj posebnega. Po preigravanjih ga uvrščam ob bok Messiju. Bil sem prepričan v svoje znanje, a stati nasproti Hazardu in ga loviti … Vsekakor gre zelo hitro … Ni lahko.«
Z vso opevano hitrostjo in izjemnim pospeškom se je zgodil tudi 10. oktober 2023, datum, od katerega bomo o Edenovi profesionalni karieri nogometaša govorili v pretekliku, čeprav že o prvi prelomnici – povodu dokončne odločitve – ne razpravljamo v sedanjiku. 26. novembra 2019 se je pripetil tisti prekleti pariški dvoboj z reprezentančnim soigralcem Thomasom Meunierjem, ki je med drsečim startom usodno udaril po Hazardovem desnem gležnju in trajno zaznamoval začetek konca. Štiri leta v madridskem Realu so nepravičen epilog športne poti, ki jo je povedel tja, kamor jo je hotel: v največji klub na svetu. Če je fotografski material po vrnitvah s počitnic (pre)pogosto vznemirjal špansko javno mnenje o razsipno-uživaški Hazardovi plati, pa so praktično vsi soigralci za Belgijčevo glavno pozitivno lastnost izpostavili prav njegovo družabno naravo. Že res, da se je na zboru ob začetku klubskih priprav Reala praviloma pojavil s kilogramom ali dvema preveč, ampak v tistem črnem novembrskem večeru je deloval, kot da bi imel v nogah hkrati dinamit in ogenj … elementa, ki ju nogometni svet ne bi smel pozabiti.
Eden in edini
Dandanes praktično na vsakem koraku govorimo o prispevku resnično pomembnih in dejansko manj relevantnih deležnikov, ko ti zamenjajo klub ali sklenejo najsibo igralsko ali trenersko kariero. Precej manj je iskrenega in še posebej resnicoljubnega vrednotenja v vzvratnem ogledalu. Tudi v tem pogledu je že nekaj ur po dvaintridesetletnikovi uradni objavi postalo jasno, kaj je Eden Hazard pravzaprav bil. Laskave besede so švigale z vseh strani sveta. Prek Kyliana Mbappéja do Johna Terryja in Titija Henryja, kar samo dokazuje, da je bil nekoč neustavljivi blisk na vrhu moči ravno na križišču menjave generacij. Po pandemični zaušnici se je namreč začel upad umetnikov na račun kondicijsko brezhibnih popolnežev. Hazard je tako imeniten primer anahronizma ali še bolje paradoksa: genialni ustvarjalec, ki se je dvignil iz ozadja, avtor osupljive poteze, ne da bi bil stroj za nabijanje statistike, igralec s prirojeno presunljivo tehnično fineso, ustvarjen za protinapade.
Pri Chelseaju si je spomladi 2015 prislužil naziv najboljšega igralca v Premier League. Priznanje, ki ne povzema v celoti prispevka modrim v najbolj opevanem klubskem prvenstvu na svetu. »Veliki Eden«, kot ga je označil Kylian Mbappé, je bil nekaj posebnega. Eden … in edini. Najprej je na hrbtu nosil sedemnajstico, a najbolj je blestel z desetico, ki ji je vrnil zanjo značilna lesk in polagoma izgubljajočo se ljubezen. V bistvu ni bil zgolj režiser in prva pogonska moč napadalnih akcij, krasila ga je večplastnost, zaradi katere ne bo ostal mrtva črka na papirju. Občinstvo ga je oboževalo zavoljo veselja do igre, dinamičnosti, nabitosti s posebno energijo in polno malho dih jemajoče domišljije, skrite v eksplozivnih nogah.
Claude Puel, Rudi Garcia, Rafa Benítez, José Mourinho, Guus Hiddink, Antonio Conte, Maurizio Sarri, Roberto Martínez, Zinédine Zidane – Hazardov prvi navijač – in Carlo Ancelotti … vsi trenerji so v njem videli posebneža, skritega v ozadju, sposobnega zablesteti v zgolj trenutku, ali bolj redko: skozi vso sezono navduševati na ravni nosilcev nogometne moderne Lionela Messija in Cristiana Ronalda. In statistika? Hazard je morda najboljši dokaz preverjenega rekla, da številke le ne povedo vsega…
Mogočno bliskanje
Žogobrcarske navdušenke in privrženci bomo Hazarda pomnili predvsem po dveh lastnostih. V prvi vrsti po občutku zamujenega/nedoseženega. Igralec njegovega kova preprosto ne bi smel zapustiti čarobnega sveta okrog njenega veličanstva – nogometne žoge – skozi majhna zadnja vrata, čeprav nobena od ekip ni premogla volje in poguma, da bi kondicijsko in psihološko načetemu telesu to poletje omogočila novo priložnost.
Navijači se ga bodo spominjali po prizorih, prebliskih, trenutkih, s katerimi si je tlakoval pot med zvezde. Neponovljiv strel s levico na marsejskem Vélodromu marca 2011, ko je osmešil Steva Mandando in z Lillom par mesecev zatem osvojil dvojno krono, pri kateri je sodeloval z dvojnim dvojcem (20 golov, 16 asistenc). Osupljiv gol februarja 2017 proti Arsenalu, ki ga je križal z izjemnim preigravanjem. Na levem krilu je v precep pogosto vzel dva, tri, mestoma celo štiri nasprotnike … ti povečini ikonični driblingi bodo prav tako del njegovega portfelja. Ne gre prezreti niti izvrstnega svetovnega prvenstva v Rusiji, kjer je bil uradno izbran za naj nogometaša in je belgijske rdeče vrage povedel do zgoraj omenjenega polfinala, sopomenke največjega dosežka v več kot stoletni zgodovini reprezentance. Fantastično obvladovanje žoge, veščina, ki bi jo prepoznali s precejšnje razdalje, neverjeten občutek za diktiranje tempa, kot bi bil robotiziran, in potem neusmiljen smrtonosni udarec za nasprotnika.
Ko potegnemo črto, njegovo mesto v večnih razpravah in debatah niti ni pomembno. Enako velja za njegovo naj uvrstitev v izboru za zlato žogo – presenetljivo skromno 8. mesto (2018). Seveda bi ga vsi z veseljem še leta in leta gledali močnejšega, presunljivejšega, udarnejšega, a v dolgoročnem spominu za majhne podrobnosti pogosto zmanjka prostora. »Eden največjih, ki se je lotil igre,« so ob torkovi prelomnici, ne da bi ga umeščali na hierarhično lestvico, zapisali pri Chelseaju. Ker je (bil) poseben. Na svoj način neuvrščen.
Foto: David Klein Sportimage via Guliver Image