Avtor: Luka Cotič
28. 11. 2020, 10.58
Bilo je poletje leta 1994. Ne bom napisal, koliko sem bil star, samo to, da sem del poletnih šolskih počitnic preživel v Portorožu. Na drugi strani sveta se je v Združenih državah Amerike odvijalo svetovno nogometno prvenstvo. Oče je v moji zgodnji mladosti poskrbel, da sem bil takrat že navdušen za nogomet. Odkar pomnim me je okuževal z nogometom, dovolil mi je tudi pozne odhode v posteljo, zato sem si kljub poznim uram že na SP 1994 lahko ogledal kar nekaj tekem. Kot sem opisoval v enem izmed starejših blogov, me je takrat obnorel Roberto Baggio, a na začetku turnirja sem imel priložnost videti igrati tudi Njega. Diega.
Predstavi Argentine na uvodnih dveh tekmah skupinskega dela proti Grčiji (4:0) in Nigeriji (2:1) sta bili nekaj posebnega, blesteli so nepozabni Diego Maradona, Claudio Caniggia in Gabriel Batistuta. Poraz na zadnji tekmi v skupini D proti Bolgariji (0:2) ni preprečil napredovanja Gavčev, a že pred tem se je zgodilo nekaj, česar takrat nisem najbolje razumel. Maradona je izginil, kmalu za njim tudi Caniggia. Diego je bil suspendiran zaradi uživanja nedovoljenih substanc. Sanje o naslovu prvaka so se za Argentince končale v prvem krogu izločilnih bojev proti Romuniji, ki jo je v četrtfinale odpeljal “Maradona s Karpatov” Georghe Hagi.
Kratek čas sem imel privilegij spremljati najboljšega nogometaša vseh časov, podobno kot v primeru najboljšega košarkarja v zgodovini Michaela Jordana, o katerem sem pisal nedolgo nazaj. Zato mi je neizmerno žal, a številni posnetki na svetovnem spletu, dokumentarne oddaje in seveda obvezno čtivo v obliki biografije El Diego so mi Maradono močno približali. Maradono in njegovo Argentino na splošno. Obožujem nogomet in rad imam ljudi, ki obožujejo nogomet. Diego je oboževal nogomet, Argentinci ga obožujejo, zato sem po mundialu v ZDA na kasnejših velikih tekmovanjih vedno pesti stiskal za argentinsko izbrano vrsto.
Prevrtimo čas za 16 let naprej na svetovno prvenstvo v Južnoafriški Republiki, kjer je nastopila tudi slovenska reprezentanca. Naši so samo za točko zgrešili napredovanje v izločilne boje, a meni je bilo še bolj žal Argentine. Diego Maradona je bil selektor izjemne zasedbe na čelu z Lionelom Messijem. Z lahkoto se je prebila do četrtfinala, na poti je premagala Nigerijo, Južno Korejo, Grčijo v skupini in Mehiko v osmini finala, nato pa jo je v četrfinalu s 4:0 povozila Nemčija. Argentina je bila kasneje še dvakrat med favoriti za svetovni naslov, a osebno mi je najbolj žal, ker ji do žlahtnega pokala ni uspelo priti pod vodstvom Maradone.
Če bi lahko zavrtel čas nazaj, bi ga v obdobje Diega, da bi ga vsaj enkrat videl igrati v živo na stadionu. Da bi videl ljudi vstajati s svojih sedežev, ko bi potegnil žogo v napad. Ali pa da bi v sedanji vlogi lahko komentiral tekmo, na kateri bi igral Maradona. To bi bila čast in privilegij prve vrste! Za razliko od današnjih dni v njegovem času ni bilo nobenega dvoma o tem, kdo je najboljši na planetu. Brez vpliva družbenih omrežij je pravzaprav že v osemdesetih in devetdesetih letih poskrbel, da ta dvom v resnici sploh nikoli ne bo obstajal. Ne glede na dejstvo, da imajo vsake oči svojega “malarja” in da se je takrat menda igral drugačen nogomet.
Nogomet so predvsem čustva in strast. Tako je vedno bilo in bo tudi ostalo. Diego Maradona je živel za nogomet in poosebljal strast do najbolj priljubljene postranske stvari na svetu. “Ko gledam žogo in tečem za njo, sem najsrečnejši človek na svetu,” je nekoč izjavil. Vsaka gesta na in kasneje ob igrišču je bila dokaz njegove ljubezni do najlepše igre. Pustimo vse gole, preigravanja in osvojene lovorike, čustva in strast do nogometne žoge so ga spremenila v nesmrtno božanstvo. Milijoni ljudi, ki jih je okužil z nogometom in jih vsakič znova osrečil že samo s svojo prisotnostjo, so njegova največja zapuščina. Hvala in večna slava, Diego!
Foto: Šport TV
