Načrti slovenskih reprezentantov na domačem evropskem prvenstvu so bili predvsem v dvojcu brez krmarja in moškem skifu večji od le finala C in D. Izidi so pokazali realno sliko slovenskega veslanja. Iztok Čop, nekdanji olimpijski prvak in tudi selektor, pa vseeno pravi, da so posadke naredile korak naprej.
Že več kot desetletje v slovenskem veslanju izstopa le Rajko Hrvat v lahkem skifu, ki je na vsaki tekmi med kandidati za najvišja mesta. Letos je droben korak naprej naredila Nina Kostanjšek. Ostale posadke pa po odhodu Luke Špika in Iztoka Čopa iščejo priključek k evropskemu in svetovnemu vrhu.
“Mislim, da je to kar realno stanje. Glede na to, kar smo imeli pred dvema letoma, je to kar dobro stanje. To kaže na tisti odboj od dna, na katerega upamo že zadnjih pet, šest let. Vedeti moramo, da se v veslanju ne da preskakovati stopnic in od Filipa ali pa dvojca bi bilo glede na lanske izide nerealno pričakovati veliki finale,” pravi Čop.
Obenem poudarja, da je letošnja sezona predolimpijska, zato je tudi raven letošnjega prvenstva višja, kot je bila še lani. “Razlike med čolni so zelo majhne.”
Sam izhaja iz lastnih izkušenj in izpostavlja napredek Filipa Mateja Pfeiferja, pa čeprav je ta nastopil le v finalu D. “Redko kdo razume, kako za posameznika poteka tekma v enojcu. Filip me je presenetil v repasažu. Taktično je bila to njegova najboljša dirka. Tudi hitrost je bila za blejsko jezero impresivna. Mislim pa, da nima kapacitete, da bi takšno raven zdržal vse štiri dni.”
A prikazano kaže na večji potencial. “Ima odlično izhodišče in na tem moramo delati naprej. Ne smemo pa zahtevati, da bo letos v finalu, če je bil lani 10.” Enaka ocena po njegovem velja za dvojec brez krmarja, ki na posameznih tekmah pokaže izjemne predstave, a te forme ne kaže skozi celo tekmovanje.
Eden glavnih slovenskih veslaških izzivov ostaja preboj vsej ene posadke na olimpijske igre v Parizu 2024. Čop v zvezi s tem svari pred napačnim načinom razmišljanja. “Karte za igre se bodo delile letos in prihodnje leto. Treba je ostati potrpežljiv. Ne smemo razmišljati o Parizu, ampak o naslednjem koraku. To, kar so naši veslači pokazali na Bledu, je treba nadgraditi. Morda vključiti tudi tiste, ki jih tukaj ni.”
Čop ocenjuje, da bo uspeh prinesla smo notranja konkurenca. “Enostavno je treba testirati vse veslače in dati možnost vsem. Na tej interni konkurenci se bodo pokazali izidi. Prav zaradi takega načina dela imajo velike države stalno prednost.”
Od klubov si želi večje sodelovanje, čeprav odkrito priznava, da tudi njemu v selektorski vlogi to ni uspelo. “Imamo pet klubov, iz katerih lahko vsak nekaj prispeva. Omejevanje na klubske posadke je samomor za veslanje. Trenerji ne smejo iskati svojega prostora pod soncem in razmišljati, da imamo tri majhne posadke in tri trenerje, če je najboljša rešitev en čoln. Treba je gledati na rezultat in kaj lahko naredimo naprej. Na ta način bo prišla tudi vstopnica za OI.”
Trenutno je stanje težko. Čop se spominja lastnih začetkov v članski karieri in dodaja, da ni realno pričakovati ponovitve leta 1992, ko je šesterica veslačev na olimpijskih igrah osvojila dve kolajni. Bili sta plod interne konkurence, ki jo je treba ustvariti tudi zdaj.
“Z Denisom Žvegljem nama je med člani uspelo, ker sva imela na domači vodi že tri leta izkušenj boja s članskimi posadkami.” Kot mladinca sta se merila s Sadikom Mujkičem in Bojanom Prešernom, ki sta imela olimpijsko kolajno, pa z Milanom Janšo in Robijem Krašovcem, ki sta imela kolajno s SP, veslal je Sašo Mirjanič, Jani Klemenčič …
“Veliko sva trenirala z njimi, se jima približevala in se naučila razmišljanja, ki je potrebno za člansko dirko. Na ta način je bil prehod lažji. Res pa je tudi, da sva raje delala malo več kot malo manj. Pogledi znotraj zveze se sicer razlikujejo, a mislim, da je glavna težava slovenskega veslanja prav to, da na treningu ni vrhunske konkurence, saj smo imeli nekoč na vsakem treningu medsebojno borbo.”
Foto: Sportida.com
Vir: STA