Kajzer ima po srebru v Zagrebu visoke cilje za Pariz

Slovenska judoistka Kaja Kajzer je po seriji poškodb na olimpijskih igrah v Tokiu 2021 in leto kasneje na svetovnem prvenstvu v Taškentu spet del svetovne elite. V Zagrebu je to potrdila s srebrno kolajno na evropskem prvenstvu in zadovoljna potrdila, da je na poti do iger v Parizu spet stopila stopničko višje.

Za 24-letno študentko fizioterapije je res zahtevno obdobje. Po srebrni kolajni na evropskem prvenstvu 2021 v Lizboni je napredovala vse do Tokia, kjer se je borila celo za olimpijski bron. Prav na olimpijski tekmi se je prvič resneje poškodovala, seriji manjših poškodb je težja spet sledila leto kasneje na svetovnem prvenstvu v Uzbekistanu.

Lani je Ljubljančanka po izpadu velikega obsega treninga spet našla priključek s širšim svetovnim vrhom. Kljub poškodbam je zgodaj tvegala s tekmami, saj je nujno potrebovala točke za olimpijsko lestvico.

Po letu dni tekmovanj je slovenska tekmovalka potrdila, da je nazaj in kot pred Tokiem tudi pariško sezono začenja z evropsko medaljo. S srebrno kolajno je bila v Zagrebu izjemno zadovoljna. “Pred odhodom bi se pod tak dosežek takoj podpisala,” je potrdila v Areni Zagreb, seveda pa je judo šport, kjer so dobitniki srebra takoj po porazu tudi delno nezadovoljni.

“Žal mi je, da sem izgubila na kazni, če bi padla, bi rekla, da sem padla konkretno. Prepričana sem, da bi mi morali prvo kazen razveljaviti, pa tudi Ukrajinka (zmagovalka Darja Bilodid op. STA) bi morala dobiti dve kazni, kar pa sodniki očitno niso videli,” je o razpletu razmišljala prva slovenska junakinja letošnjega prvenstva.

“Še bo treba trenirati in naslednjič jo bom premagala. Vedela sem, da je dobra, da je po prestopu v višjo kategorijo pridobila na teži in moči. Tudi s svojim nastopom nisem nezadovoljna, mi je pa prevečkrat pobrala levo roko med borbo, kar je pomembno opozorilo za trening.”

Še tik pred odhodom je bila Kajzer z napovedmi zelo zadržana, saj je sama izpostavljala, da po okrevanju še ni v formi, ki si jo želi. A sebe z odličjem ni presenetila: “Vem, da se forma vzpenja iz tekme v tekmo, na najboljšo pa ciljam v Parizu. Vidi se, da delam dodatno, da delam več juda in upam, da tako ostane. Morda je danes celo dobro, da nisem zmagala in me ni zajela evforija in da ostanem osredotočena na glavni cilj.”

Dan je bil vsekakor težak. Tekmici iz Bolgarije in Avstrije je po pričakovanjih premagala, čeprav je tudi ta dvoboja vzela resno. Prav zares pa se je začelo v četrtfinalu z Marico Perišić. “Ne vem, kdaj sem bila nazadnje tako živčna. Z njo sem imela vedno dolge borbe s podaljški, tudi za tretja mesta. Sama sem bila dve sezoni poškodovana, ona pa je v tem času napredovala. Slabo mi je bilo in kar vrtelo se mi je pred tekmo. A to se je spremenilo, ko sem stopila na blazine. Všeč mi je, da v borbi svoje glavne tehnike ni niti enkrat izvedla.”

Posebej neugodna je tudi Nemka Pauline Starke, ki ob dobri tehniki izstopa s fizično močjo. “Nazadnje me je dvakrat premagala. Vedno je bilo tesno in vesela sem, da se je v Zagrebu obrnilo meni v prid. Imela sem tudi malo sreče, saj je šla v tehniki na glavo in bila za to kaznovana. Morda je prav polfinale najtežja borba, saj se je po seriji zmag in porazu zelo težko boriti za bron.”

Kljub novi kolajni pa tekmovalka ostaja skromna. Varovanka trenerja Luke Kuralta je napovedala, da bo slavje zaokrožila s pico, kar je za športnike, kot je razkrila, lahko nekaj prav posebnega. “Moram paziti, da ne bom imela težave s težo. Naslednja tekma (Kazahstan čez 14 dni, op. STA) je zelo blizu.”

Tovrstni priboljški so zanjo vselej nekaj posebnega, saj sladkorji in maščobe v športni prehrani skorajda niso na meniju. “S hitro prehrano sicer ne prijateljujem, imam zdrav meni, težko pa se uprem čokoladi in pecivu in če je kaj na mizi, roka poseže po tem.” S tem je imela ob dobri mamini kuhinji vselej težave: “Zdaj živim pri fantu in tam je skušnjav manj.”

In del uspeha na Hrvaškem je pripisala tudi fantu, ki po treningih, tokrat pa tudi na tekmi, skrbi za masažo in sproščanje njenih mišic. “Prvič sem imela nekoga zraven in to nam v reprezentanci res manjka, saj nimamo fizioterapevta. Meni je to res pomagalo.”

Tovrstni priboljški so zanjo vselej nekaj posebnega, saj sladkorji in maščobe v športni prehrani skorajda niso na meniju. “S hitro prehrano sicer ne prijateljujem, imam zdrav meni, težko pa se uprem čokoladi in pecivu in če je kaj na mizi, roka poseže po tem.” S tem je imela ob dobri mamini kuhinji vselej težave: “Zdaj živim pri fantu in tam je skušnjav manj.”

In del uspeha na Hrvaškem je pripisala tudi fantu, ki po treningih, tokrat pa tudi na tekmi, skrbi za masažo in sproščanje njenih mišic. “Prvič sem imela nekoga zraven in to nam v reprezentanci res manjka, saj nimamo fizioterapevta. Meni je to res pomagalo.”

Vir: STA
Foto: Sportida.com