Po nedeljski bledolični predstavi v Brestu (0-1) je upravi Olympiqua iz Marseilla zazvonil klic po spremembi. Pičlih pet mesecev po nastopu funkcije glavnega trenerja se je moral posloviti gromovito karizmatični Gennaro »Ringhio« Gattuso. Nov zasuk v vrtincu kaotične sezone, ki je ikonični klub z vroče mediteranske obale pričel neustavljivo »vleči k dnu«, kot se je slikovito izrazil zdaj že njegov bivši italijanski trener. Odločevalci še vedno edinega francoskega osvajalca lige prvakov so mandat do konca sezone – z namenom ne dokončno iztiriti – predali zaslužnemu profesorju. Položaj, ki si ga še pred meseci ni zamišljal nihče, je hote ali nehote omogočil dirigent s polomljeno palico.
V nogometnem svetu – še posebej na najvišji ravni – današnja realnost ne bo nujno veljavna jutri ali še manj pojutrišnjem. Maksima, ki do zadnje pike drži za Marseille. V nedeljo zvečer je športni svetovalec uprave pri OM Medhi Benatia pred gostovanjem v Brestu v mikrofon največje domače komercialne TV hiše precej nadrealistično upajoče izrazil željo po čimprejšnji stabilizaciji. »V naslednjih treh do štirih letih si želim zgraditi čvrsto vizijo s trenerjem, kot je Gattuso, s pogledi in idejami, usmerjenimi v zdravo prihodnost, in z njimi v celoti sovpadajočimi nogometaši.« V ponedeljek je odzvonilo »Ringhiu«, ki mu je po povprečni predstavi v Bretanji zmanjkalo argumentov … in goriva.
Se bo Longoria ponovno rešil iz zagate?
Gattuso in OM … konec zgodbe. Italijan je na mitskem Vélodromu vendarle zdržal par mesecev dlje od Marcelina, s katerim so modro-beli poleti neuspešno lovili skupinski del lige vseh lig. Podobno kot Španec – in kot je malodane običaj v podobnih primerih – je odletel, ker se je prvi znašel pred zidom. Vihrav slog bivšega stratega Valencie se v sicer podnebno podobnem okolju ni prijel, njegovo moštvo je po prelomu leta premagalo le petoligaša Thionville. Nekoč trofejni Milanov vezist očitno ni bil najboljša izbira klubskih upravljalcev. Je potemtakem edini, ki je in bo moral plačati za nastalo godljo?
Na stopnički višje se klobčič kopren vse bolj gosto prepleta okrog predsednika kluba Pabla Longorie. Po septembrskem ‘krahu’ in fiasku rojaka ter osebnega prijatelja Marcelina, bi prvi mož kluba po še eni v nizu dvomljivih izbir in odločitev moral znati umiriti žogico, a se je raje oprijel ustaljene prakse. Longoriev mandat se je pričel sredi trenerskega kankana, v katerem je 37-letnik namesto Andréja Villasa Boasa na razžarjen trenerski stol posadil vročekrvnega Jorgeja »El Profeja« Sampaolija. Manj kot tri leta zatem je – vključno z dežurnim gasilcem Panchom Abardonadom – ustoličil že šestega vodjo stroke.
Peklenskemu trenerskemu kankanu, ki bi po umetniški vrednosti sodil v najbolj obskurne kabarejske predstave, je pričakovano sledil še bolj vratolomen kadrovski pretres po scenariju, ki je redko viden tudi v najbolj priljubljeni upravljalski nogometni simulaciji v svetu video in računalniških iger. Kruto realno ga je povzel prav Benatia. »Če po menjavi trenerja ne uspeš najti stanovitnosti, to avtomatsko pospeši spremembe in padeš v začaran krog.« Začenši s skromnimi rezultati. OM na prvenstveni lestvici trenutno tiči na bornem devetem mestu z devetimi točkami zaostanka za tretjeuvrščeno Nico. Glavnino odgovornosti nedvomno nosi Longoria, katerega namen, vizija, projekt in poslanstvo vse od nastopa funkcije ostajajo nejasni. Na tako trhlih nogah se gostobesedni in prepogosto ceneno hvalisavi predsednik v minulih treh letih še ni znašel.
Zamaknjen nastop Benatie
Je pa pregovorno glasni Španec nepričakovano zamenjal retoriko s tišino. Povsem nasprotno od Benatie, ki ga od novembrskega imenovanja v športni del uprave v javnosti še nismo slišali tako zgovornega. Z dvojnim nedeljskim nadrealistično-farsičnim nastopom se je na lestvici abotnosti prikradel na sam vrh. Le kako zmore gospod na tako pomembni funkciji, katere poglavitna naloga je – po njegovih besedah – »svetovati, predlagati, pomagati, biti na voljo, ukrepati, omogočati, ščititi, delovati za klubsko dobro …«, v televizijskem intervjuju tako hladnokrvno stigmatizirati in degradirati reprezentanta Jonathana Claussa, ki naj bi imel »vedenjske težave v slačilnici«? S samopašnim, docela katastrofičnim pristopom, in z nerazumljivo prezira vredno ravnjo komunikacije je sebi in klubu napravil medvedjo uslugo. Razen če je Benatia z grozljivo retoriko hotel utišati preglasnega nogometaša in mu s tem premeteno znižati tržno vrednost …
»Nimam pooblastil, da primer podrobneje pojasnjujem, ker me veže zvestoba predsedniku,« je nadaljeval nekoč maroški reprezentant. Ga bo mogoča velika čistka odplaknila skupaj z Longorio? Bo javnost le dobila odgovor na pereče vprašanje, če se bo v Marseillu končno pojavil v zadnjem času precej fantomski večinski lastnik Frank McCourt, o katerem na sloviti ulici La Canebière, na marsejski različici pariških Elizejskih poljan, že mesece nihče nič ne sliši in govori. Vmesni čas pa za pospešeno rast svojega vpliva spretno izkorišča nekdo tretji – vse pomembnejši deležnik in generalni direktor kluba Stéphane Tessier.
V središču nevihte bodo vsaj do konca sezone ostali ujeti igralci članske ekipe, a se bodo morali zganiti – sami ali pod vodstvom novega trenerja – in najti primerno zaklonišče. Gattuso je po nedeljskem porazu dregnil v slabo psihološko pripravo moštva. »V nogometu in športu nasploh boste brez čvrste volje in želje prikrajšani za uspeh. Menim, da nam ta hip najbolj manjka duša.«
Ko nastopi svet modrecev …
Bosta na novo ustoličena Jean-Louis Gasset in Ghislain Printant, ki skupaj štejeta celo več let od devetkratnega francoskega prvaka, zmogla pretresti ekipo in jo povesti iz krize? Zvesti navijači bi še pred časom na trenuten razvoj dogodkov zevali z odprtimi usti in zavijali z očmi. Še ne tako dolgo nazaj sta med kandidati za prevzem priljubljenega kluba visoko in resno kotirala Marcelo »El Muñeco« Gallardo in Roberto De Zerbi. Gasseta je še pred koncem skupinskega dela zadnjega afriškega pokala nogirala nogometna zveza poznejše laureatke Slonokoščene obale, 70-letnikova zadnja klubska pustolovščina v Bordeauxu pa se je končala z odpustno izjavo.
Nekaj je gotovo. Rešitev s svetom modrecev je vsekakor začasna. Po koncu pomladi bo štafetno palico najverjetneje prevzel trenutno v Katarju delujoči Christophe Galtier, OM pa bo zagnal še enega v nizu »velikopoteznih projektov« z vizijo, ki bo jasna le predsednikovemu krogu McCourtovih miljenčkov. Ti bodo v svojih očeh triumfirali, a ne bodo nikoli mogli prepričati.
Foto: