Avtor: Nejc Mravlja
23. 11. 2023, 10.22
Pred dobrimi petimi leti se je privrženkam in pristašem nogometno ravno prav navihanega in navdihnjenega mladeniča, ki je kot za stavo nizal zadetke, pogosto smejalo. Danes povečini isto občinstvo ob slehernem golu postavnega 24-letnika kolektivno vzdihuje od olajšanja. ”Huh, končno mu je le uspelo. To je potreboval. Zdaj mu bo steklo …” Na prvenec pri od poletja novemu delodajalcu Arsenalu je moral čakati do konca septembra. Čeprav je bil za izvedbo dobitne enajstmetrovke v Bournemouthu določen nekdo drug, je kapetan topničarjev Martin Ødegaard pri izidu 2-0 odgovornost poveril dotlej pritajenemu Aachenčanu. Havertz ni zatajil. Povzročil je ogromen val navdušenja na gostujočem sektorju, kamor so mu med gromkim proslavljanjem sledili presrečni soigralci. »Bravo, brat,« je po tekmi na priljubljenem socialnem omrežju zapisal Ødegaard, na prekinitev strelske suše – zadel je šele na deseti tekmi v rdeče-belem dresu – se je ob soigralcih laskavo pridušal še manager Mikel Arteta. Kar precej teatra okrog običajne enajstmetrovke, pa čeprav je opevani zadetek do danes ostal Havertzov zadnji za Arsenal. V oči bode predvsem dejstvo, da so mu soigralci morali žogo pravzaprav potisniti v roke, dokler ni končno izvedel pričakovane poteze. Zgodila se je še ena zanimiva posledica. Navzlic skromnemu prispevku od tedaj nihče več ne govori o napadalno tavajočem Havertzu, ki bi uspel razvezati strelski gordijski vozel. Prej obratno.
View this post on Instagram
Navsezadnje nihče ni izvajal pritiska nanj, da bi minuli vikend moral doseči zgodnji gol za nemško vodstvo na prijateljski tekmi s Turčijo. Na berlinskem olimpijskem stadionu je 24-letnik v sedmi minuti preprosto stal na najboljšem možnem mestu in izbral najboljšo možno potezo: z roba kazenskega prostora je natančno sprožil v spodnji kot. Priložnosti ni mogel bolje izkoristiti, a z imenitnim golom nikakor ni utišal glasnih kritik, ki v en glas zatrjujejo, da v reprezentanci krepko zaostaja za visokimi pričakovanji. Bivši soigralec Kevina Kampla pri Bayerju iz Leverkusna je nekoč veljal za dediča Mesuta Özila in bodoči prvi obraz štirikratnih svetovnih in trikratnih evropskih prvakov. V zadnjem času pa se njegova forma v izbrani vrsti vse bolj prekriva s klubsko sivino, posledično je tudi na reprezentančnih tekmah postopoma prevzel vlogo jokerja … vse do menjave na selektorskem mestu. Novinec na nemški klopi Julian Nagelsmann je za Havertza izbral nenavaden izziv – mesto vsestranskega levega bočnega igralca. V osnovi napadalni vezist se mu je nemudoma oddolžil z zadetkom, po katerem je sledil, uganili ste, nov kolektiven vzdih olajšanja: ”Huh, končno mu je le uspelo. To je potreboval. Zdaj mu bo steklo …” Sledilo je vprašanje za milijon evrov: se je le našla rešitev za prekleti vozel? No, ja … Že igra z roko, s katero je na isti tekmi nasprotniku podaril enajstmetrovko, potrjuje, da nihče zares ne ve, kaj bi s 24-letnim talentom stoletja pravzaprav počel. Niti selektor niti klubski šef Arteta.
View this post on Instagram
Postal je celo tujek
Še v začetku poletja je kazalo povsem drugače. Zdelo se je, da se bodo Havertzove velike besede o kariernem vrhuncu končno uresničile. Spomnimo: po nesrečnem letu v Chelseaju (za nosilnega napadalca je na 42 tekmah zbral skromnih 10 golov) se je v zameno za zajetnih 75 milijonov evrov in do vrha napolnjeno malho pričakovanj preselil k mestnemu rivalu Arsenalu. Med navijači na londonskem severu in v domovini je zakuril komaj še tleče upanje. V dresu topničarjev bi preprosto moral najti pot k nekdanji slavi – in se v prvi vrsti vrniti v staro prepoznavno vlogo.
Že v Leverkusnu so tedanjega nadpovprečno nadarjenega mladeniča zavoljo številnih presežkov v konici napada, na desnem krilu, na mestu klasične desetke ali glavne opore devetki upravičeno označevali za večplastnega, čeprav je Havertz zares blestel na desnem delu izrazito napadalno usmerjene Bayerjeve zvezne vrste. Pri Chelseaju so ga strokovnjaki zaradi pomanjkanja alternativ predolgo časa tlačili na položaj namišljene devetke, na mesto, s katerega je moštvo Thomasa Tuchla spomladi 2021 popeljal na prestol lige prvakov, vendar je njegovo sicer izjemno natančno, a prekomerno ljubkovanje žoge še vedno veljalo za potratno. Neprimerna vloga je bila eden glavnih vzrokov za neprepričljive predstave, zato ne čudi, da se je po poročanju otoških medijev odločil za menjavo sredine in izbral mestnega tekmeca, pri katerem mu je manager Arteta obljubil redno igranje v zvezni vrsti. V Nemčevi povprečni slabi polovici sezone beseda očitno (še) ni dala besede.
Od Havertzovega rekordnega prestopa v Premier League so minila že več kot tri leta, Nemec pa se še vedno tekmo za tekmo seli s položaja na položaj. Večnega iskalca v Artetovi taktični geometriji občasno najdemo na napadalni osmici, včasih se prelevi v lažno devetko. Po prikazanem se zdi, da mu nobena vloga ni povsem pisana na kožo. S pičlim prispevkom gola in asistence na 19 tekmah mu še zdaleč ni uspelo upravičiti visokega vložka. Medtem ko se bivši Arsenalov miljenec Granit Xhaka, po odhodu katerega je uprava topničarjev verjela, da bo z nakupom Havertza nadgradila učinek zvezne vrste, smeje sprehaja po nemških nogometnih zelenicah in nosi igro Bayerja iz Leverkusna, se je britanski medijski svet zakopal v iskanje novega vzdevka Arsenalovega novinca. Da bi njegov boren izkupiček kar najbolje ornamentiral, je posegel celo po nemškem jezikovnem slovarju in se ustavil pri besedi ”Der Fremdkörper” (sl. tujek). Uredništvo najbolj branega svetovnega športnega portala je priznane poznavalce premierligaškega sveta septembra pobaralo o oceni letnega prestopnega roka. Večina se je strinjala, da je bil Arsenalov ulov Kaija Havertza z naskokom najslabša poteza.
Predober za jokerja, preslab za napad
Kaj pa reprezentanca? Na odru, na katerem naj bi Havertz nekoč zablestel v glavni vlogi in zavzel središče pozornosti, sta njegova najljubša položaja v napadalni zvezni vrsti že lep čas rezervirana za nova upa nemške nogometne prihodnosti: Jamala Musialo in Kaijevega naslednika pri Bayerju Floriana Wirtza. Kam potemtakem s Havertzem? Zdi se, da je selektor našel odgovor: 24-letnik je predober za klop, a prešibak za spodobno zaseden napad. Tako vsaj trdi Nagelsmann, ki je na preizkušnjah s Turčijo in Avstrijo ubil dve muhi na en mah in ”problematičnega mulca” preselil na že tako z izbiro kandidatov podhranjeno in pereče mesto levega bočnega branilca. Havertz se je v novi vlogi presenetljivo dobro znašel, po besedah domače strokovne javnosti jo je oddelal ”po šolsko”, a brez ”presežka”, kot jo je sicer prepoznal selektor. Havertz se je izziva lotil s pričakovano napadalno interpretacijo, a svojih preverjenih odlik – brezhibnega vodenja žoge in odmerjenih prodorov iz globine v kazenski prostor – praktično ni kazal.
Ko vsestranskost postane dvorezen meč
Slednje zagotovo ni ušlo izostrenim Nagelsmannovim očem. Proaktivni in k razvoju naravnani strateg kljub temu vztraja pri svojem: Havertz ima od svoje vsestranskosti in nenehnih menjav igralnih mest tako v klubu kot v reprezentanci le koristi. Selektor ima po svoje prav. Navsezadnje tudi tenisaču nihče ne more zabičati nastopanja zgolj na pesku ali travi. Večplastnost in raznovrstnost tudi v nogometu kažeta na kakovost in širino. Kateri trener v svoji ekipi ne bi želel imeti prilagodljivega švicarskega noža, igralca, ki zmore praktično vse? Če se omejimo na nemški prostor, ni treba seči daleč v preteklost, da bi si v spomin priklicali Kevina Großkreutza, ki so ga trenerji v najboljših časih premikali z levega krila na levi del obrambe in nato na njeno desno stran, v bistvu pa ga je bilo na igrišču povsod dovolj. Pa nepogrešljivega Thomasa Müllerja, za katerega je ikonični Jupp Heynckes v nemški nogometni žargon vključil besedo ”Der Raumdeuter” (sl. plenilec prostora), Bastiana Schweinsteigerja, Philippa Lahma ali, četudi za to noče niti slišati, Joshuo Kimmicha, katerega matično delovišče predstavlja sredina igrišča, a je ligo prvakov osvojil kot desni bočni branilec … In Kaija Havertza.
Tako imenovana konkurenčna ali pravilneje primerjalna prednost je dokazan in izpopolnjen koncept ne le v ekonomiji in evoluciji. Da bi izstopali, se morate tudi v športu specializirati. Če sledimo Nagelsmannovi logiki, je teniški as Rafa Nadal nekaj grand slamov resda osvojil na drugih podlagah, a Špančeva omara z lovorikami brez tekmovanj na pesku niti približno ne bi bila tako sijoča. Nič drugače ni v najpopularnejši panogi. Tudi najbolj večplastni nogometaši zmorejo doseči zenit le z izpopolnjevanjem na specializiranem igralnem mestu: Schweinsteiger kot osrednji vezist, Lahm na desnem boku, Thomas Müller kot napadalec iz ozadja. Če je igralec najvišjega ranga postavljen v polje, kjer mu je le v omejenem obsegu omogočeno, da v vsebino vnese svoje opevane prednosti, je končni izkupiček … omejen. Večna dilema Kimmich bi bila za primer Havertz lahko pomembno opozorilo: nekdanji kapetan bi lahko v bližnji prihodnosti znova zaigral na zanj nepriljubljenem položaju desnega bočnega branilca.
Pa vendar lahko tudi Havertz v novi vlogi veliko pridobi. Nagelsmannu bi težko oporekali v tem, da je vrzel levo zadaj za 24-letnika nova priložnost in način, kako priti do nosilne vloge na bližajočem se domačem evropskem prvenstvu. Najverjetneje celo edini. Konec koncev je Die Mannschaft v napadu kadrovsko povsem spodobno popolnjena.
Foto: Guliver Images
