Avtor: Nejc Mravlja
20. 10. 2018, 09.22
Paulo Henrique Ganso je blišč nastopanja za eno največjih svetovnih reprezentanc zgolj v nekaj letih zamenjal za podpis pogodbe s klubom, ki je spomladi sklenil sploh prvo sezono med domačo nogometno smetano. Mož, katerega cilji, ambicije in želje so na začetku članske kariere segale bistveno višje kot v boj za prvoligaški obstanek v objemu francoskega severa.
V rodni Braziliji ga je še kot najstnika marsikdo obravnaval za bodočega nosilca igre v članski reprezentanci in mu napovedoval bajno klubsko kariero. Nemalo je bilo tistih, ki so igralca z izjemnim pregledom nad igro kovali v zvezde in brez sramu dodajali, da bo še boljši od dobri dve leti mlajšega Neymarja. Leta 2010, ko sta prevzela vajeti igre v članskem moštvu Santosa, je v brazilski nogometni krajini navduševalo nemalo kakovostnih driblerjev, klasičnih »desetk« (tipa Ganso) toliko manj …
Zašel v sivo povprečje
Eleganca, prefinjen smisel za dotik žoge in predvidevanje nekaj potez vnaprej so prvine, ki so Gansa (po slovensko: gos) vedno delale posebnega. Raba njegove levice v obdobju pri Santosu še danes navdušuje radovedne obiskovalce in igrive ustvarjalce na portalu Youtube. Če je z natančnimi podajami pogosto hranil soigralce, pa je v oči že tedaj bodla »goskina« počasnost.
Že pri 19 letih je veljal za enega najbolj ustvarjalnih brazilskih osrednjih vezistov. Selektor Dunga ga je celo uvrstil na seznam rezervistov za svetovno prvenstvo 2010 v Južnoafriški republiki. Navzlic težki poškodbi kolena se je vrnil in s klubom sredi leta 2011 dvignil najbolj cenjeno južnoameriško klubsko lovoriko, Copo Libertadores.
Takoj je požel zanimanje številnih evropskih klubov, PSG je v njem videl znanilca katarskega obdobja, a nato položil karte na Javierja Pastoreja. Napoved prihodnosti in osnovne značilnosti Gansovega nadaljevanja športne poti … Izbral je zanimivo možnost. Kljub spogledovanju z Evropo je ostal v domovini in »Peixe« (slovensko: ribo, vzdevek Santosa) zamenjal za »Trobarvne« (orig.: Tricolor) iz São Paula. Prestop, ki je ob negodovanju navijačev sprožil precej nesoglasij med kluboma, a pravi vzrok je tičal drugje. Nezadovoljen z višino prejemkov in vlogo v matičnem klubu je slednjemu vrnil dvojno: okrepil je glavnega rivala in smrtnega sovražnika. Poškodbe in velika konkurenca na njegovem igralnem mestu so ga umaknile v sivo povprečje in padel je na rob pozabe.
Klic Monchija
Poleti 2016 je športni direktor Seville, Ramón Rodríguez Verdejo, bolj znan pod vzdevkom Monchi, iskal okrepitev, ki bi osvežila igro andaluzijske ekipe in ji vtisnila dodaten pečat. Monchi je v njem videl Andreo Pirla, igralca, ki bi z dirigentsko paličico snoval napade in ščitil obrambni četverec. Z izbiro ni zadel. Dve sezoni, zgolj 18 odigranih prvenstvenih tekem, štirje zadetki (zadnji septembra lani proti Eibarju) in kronična nesposobnost trajnega vplivanja na vsebino in rezultate. Posledica: umik iz prve ekipe in proste roke pri iskanju nove sredine.
Igralčeve pomanjkljivosti so postale vse izrazitejše, eni »desetk« klasičnega tipa (Maradona, Zidane, Riquelme) so vse pogosteje očitali nesposobnost odpravljanja hib in težavnost prilagajanja na moderne nogometne smernice. Nekdanji brazilski selektor »Felipão« Scolari je podal zanimivo primerjavo: »Neymar je v Evropo prispel pripravljen in takoj vedel, da mora izboljšati nekaj vidikov igre, da bi ostal na najvišji ravni. Tega Ganso ni bil sposoben.« V številnih intervjujih je zatrjeval, da načina igranja ne misli menjati in da za to niti ne čuti potrebe: »Le zakaj bi pomagal soigralcem pri osvajanju žog?!«
Amiens: bolj iz razočaranja kot iz radovednosti
Zmes nezanimanja za obrambne naloge, počasnosti, pomanjkanja bojevitosti in preslabe kondicijske pripravljenosti je v veliki meri vplivala na medlo špansko pustolovščino. Vse to pa ni zmedlo uprave Amiensa, ki je v Brazilcu videla odmeven vzgib za dvig medijske pozornosti v osnovi moštva brez izrazito izstopajočih posameznikov. Pikardijcem je prvi korak uspel. Zanimanje za klub je naraslo, a odgovor na športen učinek poletne prestopne bombe ostaja nejasen. »Nočem biti podcenjevalen, ampak priti v Amiens pri 28 letih pomeni, da je njegova zvezda nekoliko zašla,« je nekaj dni po sklenitvi sodelovanja navrgel Gansov novi trener Christophe Pélissier, a v domovini zanimanje za Gansa ostaja. Brazilska javnost še ni izgubila upanja na »goskino« prebujenje. »Čim prej se mora začeti zavedati, da je trenutno igralec Amiensa, majhnega kluba, ki se bori za obstanek in da je to zanj prej razočaranje kot trajna rešitev za karierni vzpon,« poudarja eden vodilnih brazilskih nogometnih novinarjev, Marcelo Hazan. Na novem režiserju igre kluba s francoskega severa je, da dokaže nasprotno. Evropska nogometna vrhuška ga že (pre)dolgo čaka. Mu bo uspelo?
Z novimi soigralci se bo pozno popoldne lotil enega najzahtevnejših gostovanj sezone, obiska na stadionu Parc des Princes, kjer domuje njegov velik prijatelj, nekdanji klubski in reprezentančni soigralec Neymar. Lahko Ganso zablesti prav na prvi medijsko bogato podprti tekmi v dresu novega kluba? Preverite v prenosu ob 16.55 na Šport TV 2.
Statistična bisera:
-Paulo Henrique Ganso je četrti Brazilec (po Magnu Macedu Novaesu, Danilu Avelarju in Nathanu), ki je zaigral za člansko moštvo Amiensa, od avgustovskega prihoda v klub je v 208 odigranih minutah (pet tekem, od tega dve v začetni postavi) zbral dve asistenci.
-Igralci PSG bi z 10. zmago po 10 krogih potrdili nov rekorden vstop v posamezno sezono v zgodovini francoske prve lige, v elitnih petih evropskih ligah je to že uspelo: Tottenhamu (1960/61, 11 zmag), Manchester Unitedu (1985/86, 10), Romi (2013/14, 10) in Bayernu (2015/16, 10).
Foto: Šport TV
