Avtor: Nejc Mravlja
17. 10. 2018, 09.47
Vadim Vasiljev je zadovoljen sedel v bleščeče črno vozilo in se odpeljal domov. Za njim je bil naporen dan, ki se je sklenil z olajšanjem. Uspel je namreč prepričati predsednika nogometne institucije z imenom AS Monaco FC, Dimitrija Ribolovljeva in monaškega kneza Alberta (ta je ob »ruskem« vstopu v lastniško strukturo decembra 2011 ohranil tretjinski delež in predstavniško funkcijo). Vselej hladnokrvni glavni operativec uprave mrkega pogleda in filmskega nasmeška je uporabil močno orožje – isti dan zgodaj popoldne mu je uspelo dobiti privoljenje slovitega Thierrya Henrya. Nekdanji francoski reprezentant je sprejel mamljivo ponudbo, da prevzame vajeti v tej sezoni neprepričljivega prvega moštva in postane naslednik trenerja, ki se je v klubsko zgodovino zapisal z zlatimi črkami.
»Obrigado Mister«
Leonardo Jardim je romanco z Monacom gojil dobra štiri leta. Ob prihodu v klub poleti 2014 ga marsikdo v nogometni Evropi, z izjemo vnetih privržencev portugalskega žogobrca, ni pretirano dobro poznal. Kot naslednika Claudia Ranierija ga je čakala zahtevna naloga in uprava kluba je z njegovim imenovanjem nase vzela velik odmerek tveganja. Toda Vasiljev in Ribolovljev sta iskala in v Jardimu našla stratega s smislom za delo z mladimi, ki je hkrati prilagodljiv, diskreten in niti za korak ne bo odstopil od začrtane klubske vizije in njenih posebnosti, čemur je v Venezueli rojeni Portugalec ostal zvest tudi po lanskem naslovu francoskega prvaka.
Prav omenjena lovorika je Jardima izstrelila med zvezde, z njo si je klub po 17 letih pokoril prvoligaško konkurenco, trener z Madeire pa z moštvom uspel nadgraditi polfinale v ligi prvakov in dva nastopa v finalu ligaškega pokala. Dosežki, po katerih ga bo javnost večno pomnila, prav tako močno pa v mislih navijačev izstopajo številne imenitne predstave, v prvi vrsti nepozaben četrtfinalni dvoboj lige vseh lig z Borussio iz Dortmunda pod vodstvom Thomasa Tuchla, še nekoliko bolj epska dvodejanjka proti Guardiolovemu Manchester Cityu s kar 12 goli in številne visoke prvenstvene zmage v letih 2016 in 2017, ki so spomnile, da jih v elitni francoski ligi ni sposoben le PSG …
Finančna in človeška zapuščina
Portugalčev vpliv je prav tako bogat v dediščini. Najprej finančni. Za več sto milijonov evrov prihodkov od prodaje igralcev v zadnjih treh letih sicer ni edini »krivec«, je pa v veliki meri sovplival na drastično izboljšanje finančnega stanja kluba. Nič manj zanemarljiv ni Jardimov trenerski učinek. Številni mladi upi, privedeni z vseh delov sveta, so pod njim igralsko vzcveteli in mu to še danes priznavajo z izbranimi besedami. »Takoj smo spoznali, da se taktično lahko zoperstavi komurkoli,« je v avgustovskem intervjuju za največji francoski športni časnik izdal Benjamin Mendy. Ob bočnem branilcu Manchester Citya velja izpostaviti še njegovega zdajšnjega soigralca Bernarda Silvo, Tiémouéja Bakayokoja, Yannicka Ferreiro-Carrasca, Anthonya Martiala, Fabinha, Thomasa Lemarja, Djibrila Sidibéja, Ronya Lopesa in jasno, letos resnega favorita za zlato žogo, Kyliana Mbappéja.
Pričakovan razhod
44-letnik je klub zapustil ravno tako tiho, kot je vanj prišel. S člani uprave je vsa štiri leta gojil spoštljiv odnos. Ob trenerskih prekinitvah pogodb mnogokrat naporna pregovarjanja glede izplačila prejemkov (v Jardimovem primeru za preostali dve sezoni) tokrat niso bila potrebna. Argumentov za ločitev ni manjkalo. Izrazito so nanjo vplivali igralci. Najizkušenejši (Subašić, Raggi, Glik, Jemerson in Falcao) v tej sezoni niso na ravni iz minulih let, novopečeni člani prvega moštva in poletni prišleki se (pre)počasi privajajo na novo okolje. Zgolj zmaga v 12 preizkušnjah in spogledovanje z območjem izpada sta za zahteve uprave rdeče-belih premalo. Prelom je bil neizbežen za klub in za Jardima. Kljub temu pa neuspešen uvod v novo tekmovalno pustolovščino ni in ne bo izbrisal zlatih črk, s katerimi je odpihnil prah v klubskih vitrinah in postal prepoznavna blagovna znamka francoskega žogobrca. Če sklenemo … Ime, ki bo ostalo: Leonardo »Veliki«.
Henry: »Prihajam domov«
Četrtkov odhod Portugalca je zgolj potrdil, da ima klubska uprava že nekaj dni pripravljeno zamenjavo. V skladu s pričakovanji so Vasiljev in sodelavci počakali, da Thierry Henry s tekmo med Belgijo in Švico sklene svojo vlogo v reprezentanci Rdečih Vragov in okrilje Roberta Martíneza zamenja za prvo resno samostojno trenersko vlogo. Na »Titijevo« privoljenje ni bilo potrebno čakati dolgo. Klub je v soboto objavil novo pridobitev. »Njegovo razkošno znanje, strast po igri in vztrajanje na najvišji ravni so ob pripadnosti našim klubskim barvam odigrale ključno vlogo in utemeljile našo odločitev. Thierry se zaveda svoje odgovornosti in komaj čaka, da se dejansko loti velikega izziva.« Besede podpredsednika je v kratki izjavi povzel še Henry: »Zahvaljujem se klubu za izkazano zaupanje, ponudba zame predstavlja veliko čast. Zadnji meseci so bili zelo burni, zanimanja ni bilo malo. Kolesje usode se je tokrat zanimivo odvrtelo in srečen sem, da lahko prav v Monacu začnem samostojno trenersko pot. Komaj čakam, da se lotimo dela.«
Še vedno najboljši strelec francoske članske reprezentance (51 golov na 123 tekmah) bo danes podpisal triletno pogodbo in bo tudi uradno predstavljen kot novi vodja stroke rdeče-belega kluba iz kneževine. Okolje, ki ga pozna na pamet, tu se je v 6 letih (med 1993 in 1999) kalil kot najstnik in dočakal članski nogometni krst.
Hitro je zavihal rokave
V ponedeljek je Henrya čakal prvi trening osemkratnih francoskih prvakov, trenutno šele 18. ekipe v prvoligaški konkurenci. V slikovito vadbeno središče La Turbie se je pripeljal že nekaj minut pred 9. uro zjutraj, dopoldne pričel s pogovori z uslužbenci kluba (od ekonoma do vodje zdravniške službe in videoanalitikov) in se nato umaknil v svojo novo pisarno, kjer je s sodelavci v strokovnem štabu pripravil tedenski urnik na čelu s prihajajočimi tekmami: gostovanjema v Strasbourgu v soboto in Bruggu prihodnjo sredo ter zanj prvo domačo preizkušnjo v novi vlogi, dvobojem z Dijonom, s katerim bo Monaco sklenil tekmovalni del oktobra.
Točen kot vedno, ob 16.00, je pričel vadbo s prvim moštvom za zaprtimi vrati trenažnega centra, daleč od oči javnosti. Pred pričetkom prve vadbene seanse si je nekaj besed izmenjal z Vasiljevim, ki je podobno kot Titi tudi tokrat potrdil točnost (v nasprotju s športnim direktorjem Michaelom Emenalom, zanj namreč velja pravilo akademskih 15).
Na igrišču, sicer rezerviranem za piljenje forme B ekipe, ga ja čakala le peščica igralcev prvega moštva. Manjkali so številni reprezentanti na čelu s kapetanom Falcaom in svetovnim prvakom Djibrilom Sidibéjem, po poškodbah vsaj delno »ozdravljeni« Henrichs, Pellegri in »Pujo« Jovetić so pozorno prisluhnili novemu vodji slačilnice.
Z žogo v roki, odet v črno trenirko, na kateri se sveti klubski grb, je Henry nahitro predstavil prve sodelavce v prenovljenem strokovnem štabu: ob trenerju vratarjev Andréju Amitranoju in kondicijskem trenerju Carlu Spignoliju (oba sta obdržala delovni mesti) sta v klubu na novo nekdanji trener B ekipe Benfice João Carlos Valado Tralhão (skrbel bo za taktično pripravo) in Patrick Kwame Ampadu, ki je zadnjih 6 let vodil mlajše selekcije Arsenala (med U14 in U18).
Sledila so kratka navodila in po ogrevanju se je »Titi« takoj vživel v novo vlogo, z žogo v roki ali ob nogi, kot bi ga pri 41 letih znova zamikalo igranje. S polno mero zbranosti, osredotočenosti na vsako malenkost, je oči nemalokrat usmeril v tla … znak polne uporabe sivih celic in minucioznega premlevanja. Pogosto se je pristopil k igralcem, popravil njihovo gibanje, od posameznih nogometašev zahteval drugačne kretnje, vse v luči izboljšanja koordinacije in varčnosti energije.
Postal je novi vodja, kar je potrdil že večer prej. V spremstvu (tokrat točnega) športnega direktorja Emenala je obiskal bližnji Cannes, kjer zaradi gradnje novega vadbenega središča v La Turbie nogometne izkušnje nabirajo igralci mlajših kategorij kluba. Ogledala sta si tekmo mladinske ekipe, ki je remizirala z AC Ajacciojem (1-1) in po njej odšla pozdravit mlade upe v slačilnico. Dokaz, da ga vpetost v vse plasti športnega delovanja kluba še kako zanima in bo omenjeno dejavnost nadvse pozorno spremljal.
Poznamo ga kot igralca, kot trenerja ga bomo še odkrili
»Je pripravljen, ima vse, da lahko ustrezno deluje na tej ravni,« je v nedeljo v pogovoru za francosko TV hišo TF1 dejal Didier Deschamps in dodal: »Napravil je vse potrebno, da je dočakal ta čarobni trenutek. Ponuja se mu izjemna priložnost, da v klubu, ki ga pozna do obisti, prične odmevno zgodbo. Izziv je vsekakor mikaven, a zahteva polno mero odgovornosti.«
S trenutnim francoskim selektorjem imata nekaj skupnih lastnosti. Obe največji reprezentančni lovoriki in delovanje v kneževini, kjer je tudi Deschamps pričel svojo trenersko pot, vendar s pomembno razliko. 50-letnik je drugi del športnega delovanja pričel neposredno po koncu aktivne igralske kariere, Thierry pa si je za pripravo na novo poglavje vzel štiri leta, pri Arsenalu pomagal nadarjenim mladcem in v reprezentanci Belgije napadalcem, obenem pa istočasno s trenerskim izobraževanjem v Walesu sodeloval s TV hišo Sky Sports kot strokovni komentator.
Potem, ko je zavrnil Bordeaux, prekinil pogajanja z Aston Villo in ovrgel govorice o nasledstvu Arsèna Wengerja pri Arsenalu, bo v mnogočem razburkano trenersko pot zasnoval prav po vzoru mentorja, ki se je kot strateg Monaca dokazal v začetku 90. let prejšnjega stoletja, prav Wenger pa je Henrya »vrgel« v vselej valovit bazen profesionalizma. Za Titija se hkrati pričenja najtežje in najslajše. Nogometna javnost ga kot igralca pozna do potankosti, kot trenerja ga bo še odkrila.
Postati trener po končani igralski karieri je po mnenju strokovnjakov enako ponovnemu rojstvu, za nekatere vsaj renesansi. Kot nogometaš je s svojim izrazitim slogom, prepojenim z vragolijami, bogatim tehničnim znanjem, hitrostjo in smrtonosno učinkovitostjo mučil nasprotnikove obrambe doma in v tujini. Videli smo ga nogometno odrasti v klubu in reprezentanci. S številnimi dosežki in trofejami je obogatil francosko, evropsko in svetovno nogometno krajino. Posledično je zanimanje za njegov trenerski pristop, filozofijo in njun prenos na moštvo izjemno, namreč že kot igralec je pogosto dokazoval, da je sicer tradicionalna razlika med teorijo in prakso v njegovem primeru skoraj nična.
Thierryeva prvobitna naloga bo klub čimprej dvigniti iz primeža območja izpada. Še en njegov reprezentančni soigralec, Laurent Blanc, je trenersko kariero zapopadel z zelo jasno miselnostjo: z igro, osredotočeno na posesti žoge s kopico kratkih podaj. Od tega principa ni odstopal vse od delovanja v Bordeauxu do zaključka službovanja pri PSG.
Pričakovana vzora
Že prve tekme bodo razkrile osnovne smernice Henryevega Monaca. Njegovo dojemanje najpopularnejše športne panoge nakazujejo izjave, v katerih je jasno, da se spogleduje s filozofijama Wengerja in Pepa Guardiole, zanj nogometnih in osebnostnih modelov delovanja. »Ko sem pri 30-ih prestopil k Barceloni, sem se na novo naučil igranja nogometa, ne glede na to, kar sem počel prej v Monacu, Juventusu, Arsenalu in v reprezentanci. Zdaj na nov način dojemam igro, razumem prostor in način delovanja na svojem igralnem mestu. Guardiola je bil na trenutke celo preveč inteligenten.«
Inteligentnost velja tudi za Titijevo odliko. Dobro se zaveda, da nima ne tako bogatih izkušenj ne tako barvite palete osebnostnih lastnosti primerljivih s Pepom. Slednji poudarja, da je Henry ustvarjen za novo vlogo: »Zelo rad bi ga videl. Absolutno mora postati trener. Ta strast je v njem vseprisotna.« Guardioli je ustregel. Za Titija »Osvajalca« se je novo življenje pričelo v ponedeljek. Prve smernice, popotnica in obljube zvenijo obetavno. Komaj čakamo dejanja.
Foto: Šport TV
