Liga prvakov: Zaprta kot še nikoli, odslej odprta le izbrancem (blog)

Sezona 2018/19 v najelitnejšem evropskem klubskem nogometnem plesu bo ostala v spominu kot tista z doslej najbolj zaprto udeležbo, večina sodelujočih ekip namreč izhaja iz zgolj petih držav. Hvala lepa reformi ...

Obenem se pojavlja zanimiv paradoks: če so favoriti pretežno stalna in uveljavljena imena, pa le-ta v primerjavi s prejšnjimi izvedbami vsaj na papirju manj izstopajo. Mar to pomeni, da bomo v nasprotju z napovedmi v majskem madridskem finalu dobili novega zmagovalca?

Že pred časom je bilo jasno, kaj lahko pričakujemo. Pred dvema letoma so velmožje krovne evropske nogometne organizacije s predstavniki najpremožnejših klubov stare celine sklenili izdatno pripreti vrata tekmovanja ekipam iz manjših držav, z namenom pripraviti zabavo zgolj za smetano povabljencev. To je postalo realnost vsaj za naslednje tri sezone, najverjetneje pa za dlje časa, ker si je zelo težko predstavljati, da bi se velikani odločili na novo poseči v organizacijo nadvse donosne blagovne znamke, na ta način pa odrekli ugledu in nižjim prihodkom od denarnih nagrad.

Do leta 2021 bo v ligi prvakov tako plesala peščica izbrancev. Nocoj in jutri skupinski del nove sezone pričenjajo klubi iz 15 državnih prvenstev, od katerih jih pet (špansko, angleško, nemško, italijansko in francosko) predstavlja 53% udeležencev. Če jim dodamo še nizozemske in portugalske predstavnike, se delež sedmih nacionalnih lig močno približa dvema tretjinama nastopajočih.

Kljub temu obstaja dovolj razlogov za vzhičeno spremljanje. Liga prvakov resda ni tečaj obnašanja za navijače in med svojimi osnovnimi poslanstvi nima zadovoljevanja apetitov celotnega svetovnega občestva, kar pa drži zgolj delno. Na tem mestu se velja vprašati: Je to prav(ičn)a pot? Je odstranitev 40 polnopravnih članic Uefe zavoljo nezadostne finančne moči in njihovega majhnega oglaševalskega potenciala sprejemljiva na račun zadovoljevanja vsakoletnih teženj po slavi, blišču in denarnih nagradah elitnim sredinam? Je za ceno spektakla res potrebno v kali zatreti tisto, kar je v športu prvinsko: lepota in nepredvidljivost?

V tem kontekstu se danes dviga zavesa pred novo tekmovalno zgodbo. Navzlic vsem zgornjim dvomom delim mnenje mnogih, ki upravičeno trdijo, da je tokratna izvedba ena najbolj odprtih in nepredvidljivih v zadnjih letih.

Ronaldo je spremenil razmerje moči

Če nekoliko poenostavimo, so zadnje desetletje zaznamovali štirje klubi: madridska Real in Atlético, Barcelona in Bayern. »Veliki četverici« mirno lahko dodamo torinski Juventus, ki je sicer manj redno blizu vrha kot denimo klub Jana Oblaka, a je nastopil v dveh finalih (2015, 2017) v zadnjih štirih letih. S poletnim prihodom Cristiana Ronalda je na evropski sceni že (pre)dolgo uročena »Vecchia Signora« upravičeno predestinirana za eno glavnih vlog v novi sezoni.

Zahvaljujoč Ronaldu se je Juventus pridružil skupini tradicionalnih tako rekoč naravnih favoritov, ki jo tvorijo še Real Madrid, Barcelona in Bayern. Za razliko od prejšnjih let omenjena trojka v primerjavi s konkurenco ni tako izstopajoča in predstavlja slabo polovico najresnejših kandidatov za končni naslov. Nihče od naštetih namreč na začetku nove sezone ni v tako bleščeče nadmočni formi, kar bržčas pomeni, da se lahko upravičeno nadejamo srdite spomladanske bitke v izločilnih bojih, ki jih bo kot na kolesarskem velodromu (primero večkrat izpostavlja nekdanji predsednik združenja evropskih klubov in izvršni predsednik Bayerna, Karl-Heinz Rummenigge) preživel le najhitrejši, najspretnejši in najučinkovitejši.

Atlético za podaljšanje madridskega primata

Real si je v zadnjih treh letih prisvojil evropski vrh. V kraljevem klubu ne skrivajo, da odhod Cristiana Ronalda pomeni močno izgubo in četudi se ugledni člani uprave »Case Blance« številne pristaše trudijo prepričati v obratno, si s tem bolj ali manj potiskajo prste v oči, po mnenju najbolj ciničnih poznavalcev celo vse do vratu.

Kaj pa Barcelona? Leto pred Realom je izgubila pomemben del tria superzvezdnikov, kar je nanjo vplivalo kvarno. Bodo poletni migljaji na nogometni tržnici zadostovali, da se katalonski gigant pomakne v središče evropske šahovnice po treh zaporednih izpadih v četrtfinalu?

In Bayern? Vedno močan tekmec na papirju, a že pet let brez evropskega dotika srebrnine. Ima Niko Kovač v izkušeni (priletni?) ekipi na voljo dovolj orožij, da bo z igralci šestič dvignil najprestižnejšo klubsko trofejo?

Atlético Madrid, dobro naoljen stroj, je klub, ki vsaj v izhodišču premore največ garancij med 32 udeleženci. Finale na novem domačem stadionu ni zanemarljivo dejstvo za nogometni orkester dirigenta Simeoneja, ki bo storil vse, da pokal ostane v španski prestolnici, le da tokrat okrašen z rdečimi trakovi.

Od rdeče k modri. V Manchestru ju ločuje le korak. V delavskem mestu na angleškem severu je v zadnjih letih primat prevzela barva neba. City je z njo zajel domačo nogometno krajino in upravičeno pogleduje še na evropski prestol. Zveni znano in močno spominja na minulo sezono, v kateri je ladja kapitana Guardiole naposled nasedla na rdečo čer v reki Mersey. Z izpolnjenim nujnim pogojem – naučeno lansko lekcijo – in zavedanjem, da na mednarodni ravni ne šteje zgolj talent. To že lep čas spoznava PSG, ki pa nauka še ni uspel ponotranjiti. Visoke pariške ambicije bodo hitro na preizkušnji. Anfield povprečnežem ne prizanaša. Alisson in okrepljena zvezna vrsta sta močna aduta, s katerima je moštvo Jürgna Kloppa odločeno nadgraditi majsko kijevsko kataklizmo. Pa smo spet pri rdeči …

PREBERITE ŠE:

Bo Juve prvak že do Božiča?

Foto: Šport TV