Avtor: Uroš Puš
20. 6. 2023, 17.23
Risi so na 10. svetovnem prvenstvu hokejske smetane še osmič izpadli v nižji kakovostni rang. Sedem porazov na sedmih tekmah in nič osvojenih točk je zagotovo rezultatski neuspeh. A vendarle je potrebno razloge za izpad oziroma zdaj že kontinuirano nezmožnost obstanka v elitni diviziji pogledati drugače, po mojem prepričanju, precej širše.
Ta generacija, upam si trditi, vrhunskih posameznikov, je na »sceno« stopila v sezoni 09/10 oziroma na svetovnem prvenstvu divizije 1. skupine B v Ljubljani, ko so se Risi tudi uvrstili na SP elite leto kasneje na Slovaškem. V takratni ekipi je nastopalo 5 igralcev (Pavlin, Jeglič, Pance, Urbas in Tičar), ki so bili tudi letos člani izbrane vrste. V takratni ekipi so bili sicer tudi ostali, že izkušenejši, ki so kasneje soustvarjali slovensko hokejsko pravljico, zdaj pa so že nekaj let v hokejskem oziroma reprezentančnem pokoju (Kristan, Razingar, brata Rodman, Kranjc, Muršak …). Pred 13. leti, verjetno še precej prej, se je torej zasadilo reprezentančno séme, ki je z leti lepo in uspešno raslo. Zraslo je do neslutenih višav, saj je Slovenija ob desetih svetovnih prvenstvih, naj spomnim, še dvakrat zelo uspešno nastopala na olimpijskih igrah.
Leta 2014 je v družbi najboljših, tudi igralcev iz lige NHL, izgubila šele v četrtfinalu proti Švedski s 5:0. Ostali četrtfinalisti tega turnirja so bili Finska, Rusija, Kanada, ZDA, Češka in Latvija. Z izjemo Latvije sami titani hokeja. Nepojmljiv uspeh. Štiri leta kasneje so Risi precej nesrečno izpadli proti Norveški v playoffu olimpijskih iger, za preboj v četrtfinale. V vsem tem času in tudi še nekoliko kasneje so domala vsi akterji slovenske zasedbe nastopali v najmočnejših evropskih ligah, bili v svojih najboljših igralskih letih in v formi. Svoje je dodala vselej nalezljiva pozitivna klima, neomajna odločnost in želja vsakega posameznika, kako v najbolj pozitivni luči predstaviti sebe in slovenski hokej. Vse se je »poklopilo«, rezultat enostavno ni mogel izostati.
Na pravkar končanem prvenstvu je bilo drugače. Kljub najdaljšim pripravam in dobri ekipi Sloveniji ni uspelo obstati med elitno druščino. Risi so se, tako kot vedno, fanatično borili. Zmanjkalo je še nekaj sreče in tudi kvalitete. Manjkalo je pravzaprav tisto, kar slovenski hokej ta trenutek pogreša in bi v prihodnosti zaradi tega še lahko trpel. Kombinacije mladosti in kvalitete.
Nekateri igralci, pravzaprav ključni igralci, ki so zraven že celo večnost, so pač prišli v hokejska leta, ko bodo počasi zaključevali športno pot in so absolutni višek kariere že dosegli. To je zgolj naraven proces športnikovega življenja. Slovenija je tako na prvenstvu imela najstarejšo zasedbo, ki je v povprečju štela 29,88 let. Zraven so bili vsi najboljši, nihče ni ostal doma, če izvzamemo Anžeta Kopitarja. Ko so se hokejskemu pokoju bližali Kristan, Razingar, brata Rodman … so prihajali Tičar, Sabolič, Jeglič, Urbas, Verlič, Muršak … Te podpore, vsaj ne v taki meri, zdajšnji »veterani« niso bili deležni. In medtem ko druge reprezentance vključujejo mlade, mi takšnih igralcev za nivo hokeja elitne divizije še ne premoremo. Obstanek v svetovnem vrhu hokeja bi bil zato spet čudežen in nerealen dosežek, v najslabšem primeru metanje peska v oči.
Zato smo navkljub neizpolnjenemu cilju slovenske reprezentance pravzaprav lahko nadvse srečni, da nas je ta generacija tako dolgo, predolgo razvajala in na glavo obračala hokejske zakonitosti. Tako dolgo, da se je dober rezultat celo pričakoval, kot bi bilo to nekaj povsem običajnega. Pa niti slučajno ni, glede na vse okoliščine, ki jih je v slovenskem okolju deležna najhitrejša moštvena igra na svetu.
Začnemo lahko kar tam, kjer se hokej tudi igra – v dvorani z ledeno ploskvijo. Že vrabčki na veji čivkajo o povsem premajhnem številu hokejskih dvoran, ki jih je v Sloveniji zgolj 7, vsaj dvema pa bi težko res rekli hokejska dvorana. Od ostalih petih niti ena ne zadošča potrebam moderne hokejske dvorane. Halo Tivoli so odprli leta 1965, dve leti prej se je začela izgradnja. Obnovili so jo dvakrat, leta 1995 (mala dvorana) in leta 2000 (velika dvorana). Na Jesenicah so Dvorano Podmežaklo s streho pokrili leta 1978, leta 2012 je bila obnovljena za potrebe EuroBasketa, ki ga je gostila Slovenija. Pravzaprav imamo povsem neustrezno infrastrukturo za zahteve modernega športa, če hočete, izključno hokeja na ledu.
Niti ena hokejska dvorana v Sloveniji v sklopu članske garderobe, kar je higienski minimum na srednji in najvišji ravni, nima primerno urejenega in opremljenega fitnesa. Svetlobna leta je oddaljena želena trening dvorana, pa sintetični led, ki bi bil prav tako potreben. Nimamo niti, t. i. shooting range-a oz. strelišča, kjer je možno prav tako vaditi. Da o ogrevalni dvorani, kakšnih savnah, jacuzzijih ali ledenih kopelih niti ne izgubljam besed. Večino naštetih stvari potrebujejo tudi mladi hokejisti, ki so na poti razvoja in potencialni slovenski reprezentanti. In teh stvari z razliko od vrstnikov v drugih državah nimajo. K sreči večina članskih reprezentantov nastopa v tujini in ima dostop do omenjenih potrebščin, a ko so se prebijali, so o tem lahko le sanjali, kot sanjajo že generacije hokejistov. In to ni problem izključno slovenske hokejske srenje oz. igralcev, trenerjev, klubov, zveze. To je velik problem lokalnega in državnega okolja.
Žalostno, a resnično. Za konkurenco, s katero želimo igrati in se pravzaprav borimo z ramo ob rami, močno zaostajamo. Medtem pa recimo na Madžarskem, v Romuniji, Franciji, na Poljskem, celo na Nizozemskem hokej dobiva podporo in se vanj vlaga. Slovenija je z mizernimi vložki v hokej, naj ponovim, kar desetkrat igrala na prvenstvu elite in dvakrat na olimpijskih igrah. Čudež čudežev.
Sem že omenil, da si je led potrebno deliti z umetnostnimi drsalci? Da na ledu, kjer se igra hokej potekajo tudi curling treningi? Tu so še športni dnevi, ki jih je potrebno izpeljati in še marsikaj drugega. Ob vsem tem pa zmanjkuje prostih ur za hokejske treninge vseh selekcij in v vseh klubih od Maribora do Jesenic. Nove dvorane, kaj dvorane, zgolj obljubljene ledene ploskve pod dvorano Tivoli, niti kje drugje, pa še vedno ni na vidiku.
Seveda vsega niso krivi vsi drugi, tudi slovenski hokej se bo počasi moral pogledati v ogledalo. Kar nekaj stvari bi bilo treba že zdavnaj nasloviti, začenši z dolgoročno strategijo delovanja reprezentančnih selekcij in usmeritve klubskih tekmovanj, tudi zavoljo slabših rezultatov, kar je sicer zelo nehvaležna, a nadvse potrebna »reforma«.
Ampak po »neuspehu«, kot je bil nedavni izpad iz elite, je preprosto potegniti črto in najti krivce. Težje se je spomniti uspehov in ponuditi konstruktivno kritiko, ki bo naletela na odprta ušesa in s sodelovanjem vseh hokejskih delavcev temu športu, seveda ob podpori, omogočila napredek.
Foto: Sportida.com
