S hitrim parom golov je rdeče-zlato zasedbo Lensa usmeril k prepričljivi sobotni zmagi nad Monacom (3-0) in si znova prilastil levji delež zaslug za uspeh, čeprav mu naziv naj igralca tekme uradno ni pripadel. Mladi belgijski napadalec Loïs Openda v francoskem nogometnem prvenstvu ni več neznanka, še manj presenečenje. V krstni sezoni v heksagonu je utišal dvomljivce in še pred nekaj leti skrhan ponos severa vrnil v boj za širši vrh ligaške lestvice in preboj v prestižno Ligo prvakov.
Navzlic zajetnemu sodniškemu dodatku – trajal je dobrih 6 minut – si je Lensov trener Franck Haise privoščil radoživo potezo: v 90. minuti je iz igre povlekel Loïsa Opendo in iz številnih navijaških teles na domačem stadionu Bollaert-Delelis privabil laskave stoječe ovacije. Nekaj trenutkov po zaključku brezhibne predstave, po kateri je Racing ohranil izvrstno izhodišče za uresničitev sanj o nastopu na plesu z najsvetlejšimi evropskimi zvezdami, si je glavni junak pred najbolj bučno tribuno Marek privzel mikrofon in nakazal ikoničen napev, ki je pobožal srca domačega občinstva. Povsem vzhičen med soigralci najverjetneje niti ni opazil, da ga je nabriti soigralec Kevin Danso polival z vodo, ki jo zna s podobnim nadaljevanjem brsteče nogometne pomladi v Lensu kmalu zamenjati žlahtnejša kapljica.
Dvojni espresso
Nanjo Haisov igralski ansambel še nima namena misliti. Pičel teden po globokem razočaranju na terasi najbogatejšega francoskega kluba na slovitem stadionu Parc des Princes je obisk Monaca za severnjake predstavljal imenitno priložnost za predstavo z dvignjeno glavo … in nadaljevanje poti v ligo vseh lig. Da se ne bi v noge soigralcev naselila trohica dvoma, je poskrbel serijski strelec, ki je obetaven začetek Lensa urno oplemenitil z dvema poljuboma sreče. Najprej po usodnemu zdrsu Vandersona, ki mu je sledil napačnih odločitev gostujoče obrambe, v nadaljevanju pa še s prirojeno lakoto po zadetkih, ko je brezhibno sprejel natančen predložek Deiverja Machada in se znašel iz oči v oči s tekmečevim vratarjem. Vsekakor dovolj, da je svojemu moštvu omogočil čvrsta temelja ene vsebinsko najpopolnejših sezonskih pustolovščin. “Verjamem, da smo zares odigrali izjemno,” se je po tekmi v pogovoru za glavno francosko komercialno TV hišo strinjal 52-letni trener, ki ni skrival ponosa, da je Lens 6 tekem pred koncem prvenstva dosegel mejo 66 točk, sopomenko klubskega rekorda v tem obdobju sezone …
Junak Openda pa z dvema žebljema v krsto kluba iz kneževine še zdaleč ni potešil neizmernega apetita. Hitronogi ubijalec je po odmoru dejavno hrabril soigralce k lovu na tretji gol, s katerim bi nasprotniku dokončno spodrezal načeta krila. Belgijski reprezentant je s sršenjim pospeškom švignil po desnem boku, se poigral z okornim Memom Maripánom in namesto strela z vrhunsko podajo poiskal novega izbranca Adriena Thomassona. Openda je z novo nesebično potezo potrdil, da mu je bilo prav malo mar ostati brez naziva naj nogometaš tekme. “Akcija za tretji gol je dokaz naše povezanosti na igrišču in zunaj njega,” se je uradni nagrajenec hitel zahvaljevati soigralcem, v prvi vrsti 23-letniku iz Lièga. “Priigral si je odličenpoložaj za samostojen zaključek. Poklical sem ga in odgovoril mi je s fantastično podajo. Zadnji gol je bil ključen, Monaco se ni več uspel pobrati.” In komu pravzaprav gre zahvala?
Do konca in naprej?
Le teden po debaklu v prestolnici, kjer je mestoma poskrbela za trpljenje pariške obrambe, je nekdanja puščica nizozemskega Vitesseja skozi ves večer počela tisto, kar najbolje zna: nenehno in brez obotavljanja je nizala sprinte po dolgem in počez, se zalagala za soigralce in nasprotnika udarila na najbolj boleče mesto, ko je bilo to najbolj potrebno. Neusahljiva energija, zavidljiva vzdržljivost in občutek za pravi trenutek tekmecu zadati smrtonosen udarec, ko se zdi, da bi se s soigralci lahko zadovoljil z manj napadalnega tveganja in z avtopilotskim skupinskim pomikom v obrambo znižal raven izpostavljenosti, predvsem pa se lotil ohranjanja priigrane prednosti. Monacov strateg Philippe Clement, Opendin nekdanji šef v za Club Brugge zlati sezoni 2019/20 – v nasprotju s klubom za napadalca eni redkih kariernih stranpoti –, je bil še eden v nizu tistih, ki so to pomlad proti letečemu Lensu nemočno zavijali z očmi in razočarano skomigali z rameni.
Dober mesec pred zaključkom svoje krstne francoske sezone se je ustavil pri 17 golih in treh asistencah. Titulo najboljšega prvoligaškega igralca v marcu si je prislužil z rekordno hitrim petminutnim hat-trickom v Clermontu, kjer je s sotrpini ustvaril zgolj enega v nizu pisanih spominov. “Še vedno je mlad, od lanskega poletja se je ogromno naučil, sezona pa tudi zanj še zdaleč ni končana,” si je upravičeno čestital Haise, ki hkrati še ni povsem prepričan, kje so Opendine meje. “Je silno zahteven do sebe, marljiv in nepopustljiv, občutljiv na vsako malenkost in pripravljen storiti vse, da bi popravil sleherno najmanjšo hibo. Ta miselnost ga zna privesti daleč, zato verjamem, da stopnic na lestvici izzivov zanj ne bo zmanjkalo.” Nova preizkušnja za nove mejnike karizmatičnega napadalca bo na sporedu prihodnji torek v Toulousu. Vijolice so Belgijčev razkošen talent dodobra spoznale na jesenskem gostovanju na severu, kjer jih je pomendral, uganili ste, s hat-trickom. Tokratni dvoboj s pokalnim finalistom 23-letniku ponuja odlično priložnost potrditve, da je od konca oktobra dozorel v zrel nogometni sadež.
Foto: AP Photo/Michel Euler