Avtor: Nejc Mravlja
5. 10. 2023, 09.02
Navijaško telo bo gala predstavo še dolgo pomnilo. Z našpičenimi, pozitivno jeznimi in junaškimi izbranci trenerja Francka Haisa, ki je ekipo imenitno taktično pripravil in ji za povrh vcepil še gledljivo vsebino, je tvorilo idealno zmes za prvinsko srečo, ki jo je bilo moč čutiti še dolgo po koncu izstopajočega večera. Najsibo z rezultatom ali s kurjo poltjo, RC Lens je Francijo vrnil na evropski klubski zemljevid.
View this post on Instagram
In to v trenutku, ko so nogometno oboleli, za nekatere celo žogobrcarsko sklerotični »heksagon« mnogi kratkomalo umaknili iz središča pozornosti na bolj ali manj pozabljeno obrobje. Strateg Haise jim je z igralci in moderno vsebino zaprl usta. Gibljiva postavitev 1-3-4-3 z izjemno dovršenim napadalnim pretokom žoge in izrazito obrambno prilagodljivostjo je topničarjem z londonskega severa vzela še tisto trohico šibkega goriva, ki so ga pritovorili čez Rokavski preliv. Goste je dotolkla aktivnost in brezkompromisnost domačinov, ki so pomanjkanje tehnično navdihnjenih posameznikov sila spretno nadomestili z natančno kombinatorno igro. K temu je potrebno dodati še drznega trenerja, ki se po življenjepisu nikakor ne more meriti z večino konkurentov v ligi vseh lig, a modernost ni vselej protipomenka tradiciji in zdravi pameti.
Lens in tradicija … dolga ljubezenska zgodba in gorje tistim, ki jo želijo prekiniti. Sloviti navijaški napev Les Corons, ki se razlega iz preštevilnih grl pred začetkom drugega polčasa sleherne domače preizkušnje, je zgolj eden od dokazov, da za klubom stoji družinska, a v prvi vrsti goreča in zvesta publika. Zvestoba in z njo povezano trajanje sta sestavna dela močne umeščenosti kluba v lokalno in regionalno okolje. Občutek upravnih veljakov za novačenje značajsko močnih in neomajnih okrepitev – lep primer je branilec Facundo Medina, ki je po narodnosti res Argentinec, a se mu po žilah pretaka francoska severnjaška kri –, brez katerih ne bi šlo z glavo skozi zid, pooseblja mentaliteto garaško neusmiljenega območja težke industrije in premogovništva. Zato v ekipi za ligo prvakov najdemo po nogometnem znanju povprečna Jonathana Gradita in Floriana Sotocaja. Ker grizeta, ker se razdajata za vsako ped na igrišču, sta si z neomajnim pristopom priigrala priložnost, da navdušujeta pod najsvetlejšimi evropskimi zvezdami.
Poistovetenje na vseh ravneh
Vsesplošno povezanost bi težko bolje ponazorili kot s torkovo tekmo, ki je obkljukala vse kvadratke posebnega večera. Izjemno bučna kakofonija med ogrevanjem, ovekovečena s treznim navijaškim transparentom, ki je povzel vse: »Skupaj osvetlimo naš grb v ligi prvakov.« Skupaj … vsem je to uspelo v najboljši možni luči. Lens je spomnil na z intenzivnosjo prepojene predstave iz minule sezone, ovekovečene s končnim drugim mestom na prvenstveni lestvici. Tokrat mu je uspelo dodati nov element. Občutek, da se tako sinhroni, povezani, solidarni in odločni ekipi ne more zgoditi nič slabega.
View this post on Instagram
Uspeh nad Arsenalom je v kali zatrl grde besede strokovne javnosti, ki je želela klub v vzponu po obotavljajočem začetku nove sezone prehitro pokopati. Skupinici okrog Josepha Oughourliana, Arnauda Pouilla, do lanskega oktobra Florenta Ghisolfija in kakopak Francka Haisa se je v nekaj letih posrečilo navidez nemogoče. Ko je prvi omenjeni – sicer francoski poslovnež libanonsko-armenskega porekla – ob koncu pomladi 2016 prevzel vajeti institucije na razpotju sredi drugoligaškega morosta, se ni na vrat na nos lotil vsiljevanja svojih idej, temveč se je, da bi lažje razumel novo področje delovanja, pustil obkrožiti z ljudmi iz lokalnega okolja.
Sedem let pozneje se podjetniki, ki si kupujejo oblast pri francoskih prvoligaših, kopičijo, a koliko jih je zares pripravljenih slediti utečeni identiteti, da bi skozi trpko in mučno pot dosegli zenit? Gre bolj ali manj za retorično vprašanje, a je tesno povezano s procesom RC Lensa: kako uspešno mešati identiteto z vsebino na igrišču. Ostrostrelec Elye Wahi je imel poleti pred sabo nogometno Evropo, ki je na kolenih prosila za njegove usluge. Ne, nekdanji napadalec Montpellierja je izbral udejstvovanje v peklu severa, ki ga pregovorno nihče ne zapušča brez joka(nja). Odločitev, ki, upoštevaje športen projekt in možnost igralčevega zorenja, nikakor ne more biti izvita iz trte.
Srčnost serijsko
Tudi zato je občinstvo na stadionu in pred TV zasloni v torek ponovno pobožal Nogomet (napisan z veliko začetnico ni napaka). Gre za skupek zgodb, ki bogatijo duše. Od Feniksovega dviga sina hrvaške mame Adriena Thomassona do presežkov vratarja Brica Sambe. Včerajšnji anonimneži so danes postali zvezde. Čustvena zamaknjenost navijačev je v ozadje potisnila celo dejstvo, da podpornice in pristaši Lensa ne pogrešajo več lanskih nosilcev Seka Fofane in Loïsa Opende. Koherentnost in kompetentnost sta vselej poplačani, če ne na krajši, pa zagotovo na daljši rok. Racing je potrdil, da severa Francije nogomet z veliko začetnico še ni zapustil. Še kako je prisoten. Je eno s strastjo in vliva samozavest.
View this post on Instagram
Po vseh hvalospevih pa se je potrebno vrniti na realna trdna tla, kar je po tekmi poizkusil domači vratar. »Ostajamo evropski palčki …« Morda edini grenak priokus antološke noči. Nogometna Francija in po novem Evropa dobro vesta, od kod RC Lens prihaja, a nemogoče je zatrditi, do kam bo segel v bližnji in daljnji prihodnosti. Z levjesrčnostjo, kot smo jo spremljali v torek, rdeče-zlati spominjajo na velikane. Polni ponosa, poguma in, povedano preprosto, volje do življenja. Sestavine, ki jih bodo še kako potrebovali že na nedeljski prvoligaški severni klasiki z večnim rivalom in to jesen Olimpijinim sopotnikom v konferenčni ligi Lillom …
Foto: AP Photo/Michel Spingler via Guliver
