Avtor: Nejc Mravlja
29. 4. 2025, 14.14
Domala nepredstavljivo je postalo resnično: Brazilija je dobila tujega selektorja. Po soglasnem poročanju medijev je Carlo Ancelotti, do junija še vedno trener madridskega Reala, dosegel dogovor z brazilsko nogometno zvezo. Klubska sezona resda še ni povsem pri koncu, a to javnosti omogoča nekaj dodatnega časa za čudenje in razmislek o zgodovinskih razsežnostih vselej žgočega delovnega mesta. Z izjemo Argentinca Filpa Núñeza, ki je leta 1965 le za kratko prevzel Verde-Amarelo in pozneje prevzel brazilsko državljanstvo, tujec še nikdar ni bil niti v širšem izboru za selektorja petkratnih svetovnih prvakov. Ancelotti kot Italijan niti ni Južnoameričan, kar zagotovo igra vlogo v državi, ki še vedno trpi za travmo iz leta 1982, ko je zadnjo vsebinsko zares veliko Brazilijo z mundiala v Španiji pometla prav Italija pod taktirko neusmiljenega strelca Paola Rossija (Ancelotti je turnir zaradi poškodbe kolena izpustil). Za neštete častilce najpriljubljenejše panoge pod slovito goro Corcovado in znamenitim kipom Kristusa Odrešenika tisti poraz ni pomenil zgolj konca sanj o lovoriki, marveč je predstavljal prelom s slovito joga bonito, brazilskim idealom stilsko in vsebinsko dovršenega nogometa, ki je prava paša za oči. Tedaj so, če verjamemo ljudskemu izročilu, preračunljivi Italijani naivnim idealistom iz Brazilije odčitali bolečo lekcijo.
VIDEO: Najboljši zadetki brazilske izbrane vrste leta 1982
Kam v tej zgodbi sodi Ancelotti? Natančnejši vpogled nam celo pove, da po naravi vanjo niti ne spada. Po trenerski miselnosti je morda celo bolj Južnoameričan kot zaprisežen predstavnik tradicionalne italijanske šole. Edini strokovnjak s šestimi nastopi v finalu lige prvakov nima le raje napadalnega nogometa, ampak v svojih klubih niti ne more brez vrhunsko tehnično podkovanih igralcev. Samo pomislite na Carlettovo obdobje pri AC Milanu, kjer so njegovo karo na sredini igrišča sestavljali Kaká, Rui Costa, Clarence Seedorf in Andrea Pirlo.
Pa vendar za Ancelottijev nogomet ni značilno le to, da na igrišče pošlje čim več napadalcev. Njegova filozofija je zakoreninjena v tem, kar Brazilci imenujejo o futebol bailado tj. nogomet kot ples. V nasprotju s pozicijsko igro, ki jo je še posebej v svojem angleškem obdobju populariziral Pep Guardiola, bi Italijanov pristop lahko opisali kot nogomet odnosov.
Pozicijski nogomet v osnovi pomeni gibanje na vnaprej določenem prostoru ob posesti žoge. Rezultat tega pristopa so jasne strukture, ki jih je enostavno prepoznati med pripravo napada: igralci so na svojih mestih in žoga se umerjeno premika od enega do drugega. Pri relacijskem nogometu pa vse sloni na igralcih in njihovih odnosih, ki so bodisi taktične bodisi socialno-čustvene narave.
V takem sistemu ni zakoreninjenih in togih struktur. Vse se nenehno premika, ker igralci imajo – in preprosto potrebujejo – svobodo za organizacijo in združevanje okrog soigralca z žogo v posesti. V praksi to pomeni, da igralci ne zasedajo položajev, ampak napadajo prostor. Zavoljo tega s številkami, ki jih tradicionalno uporabljamo za opis postavitve na igrišču, le stežka ponazarjamo napadalno naravnanost takšne enajsterice. V tem pogledu je Ancelotti »kontra-Pep«. Za bodočega 66-letnika sta v središču žoga in nogometaš, za Katalonca pa žoga in prostor. Zato ni nobeno naključje, da je imel Ancelotti denimo pri Bayernu nekaj težav z igralci, ki so bili po treh letih službovanja pod Guardiolo vajeni igrati v temeljito načrtovani shemi.
Najkasneje sredi leta 2023 je postalo jasno, da želi krovna brazilska nogometna federacija kreniti v novo smer. Tedaj je bil Ancelotti prvič omenjen kot kandidat za bodočega selektorja, a je bil še vedno čvrsto v kraljevem sedlu. Predsednik brazilske nogometne zveze Ednaldo Rodrigues je za vršilca dolžnosti strokovnega vodje Seleçãa imenoval trenerja Fluminenseja Fernanda Diniza, ki je pristal na dvojno vlogo. Izbira, ki nikakor ni bila naključna. Diniz namreč predstavlja nogomet, ki se vrača k brazilskemu slogu iz mundialov 1970 in 1982 (vmes – leta 1978 – je selektor Cláudio Coutinho skrenil s te poti). V pogovoru za največjo domačo TV hišo je Rodrigues potrdil, da je bil Dinizov pristop nadvse podoben Ancelottijevemu. Čeprav izbira ni delovala, je zveza po nizu porazov Diniza zamenjala z Dorivalom Júniorjem, ki se mu je medtem podobno jadrno iztekel rok trajanja, a vsaj smer ukrepanja je postala jasna.
Izvolitev Ancelottija nikakor ni revolucija. Prej obratno: je protirevolucija, poskus vrnitve h koreninam brazilskega nogometa in slovo od izrazito evropske pozicijske igre, ki se je v zadnjih letih kot virus hipoma razširila tudi na brazilski klubski nogomet. V znatni meri kot posledica dotoka številnih portugalskih trenerjev in dobrih šest let Titejevega vodenja reprezentance. Pot, ki se ob pogledu v vzvratno ogledalo vse bolj kaže kot stranpot in napaka. Na zadnjih dveh svetovnih prvenstvih je Brazilija obakrat izpadla v četrtfinalu, kar je nesprejemljivo za petkratnega planetarnega šampiona.
Dotaknili smo se le nedavne preteklosti. Daljnosežnejši pogled nazaj je še bolj črn. Brazilija najbolj cenjenega reprezentančnega naslova ni osvojila vse od leta 2002 in je od takrat le še enkrat zaigrala v polfinalu mundiala: na domačem prvenstvu 2014, ko ji je v znamenitem Mineiraçu mero s 7-1 boleče odčitala poznejša laureatka Nemčija. Ancelotti bo torej kot naslednji segel po kostanj v žerjavico prihodnje leto v ZDA, Kanadi in Mehiki. Najverjetneje bomo takrat spremljali drugačno Brazilijo. Tisto, ki ji je položaj žoge pomembnejši od položaja igralcev na določenih območjih igrišča.
To bi znalo pomeniti reprezentančno vrnitev nekaterih nadarjenih adutov, kot sta Ganso ali Gabigol, ki jima je bil preboj v Evropo omenogočen. Ne zato, ker ne bi znala igrati nogometa, temveč zato, ker jima nogomet po ustaljeni šabloni ni bil pisan na kožo. Lahko bi celo dejali, da Brazilija po izrazito apolonski dobi upa na pomežik Dioniza. Z drugimi besedami: na prehod iz strukturalizma v poststrukturalizem. In če bi Ancelottiju uspelo seči na svetovni prestol, bi se Zico, Sócrates, Falcão, Éder, Serginho, Cerezo in ostala druščina tragičnih junakov iz leta 1982 končno uspeli maščevati Rossiju.
Foto: Sportida.com
