Le nekaj dni pred veselim četrtkom, ko bo selektor finalistke lanskega mundiala v Katarju z vpoklicem za uvodno okno novega kvalifikacijskega cikla osrečil skupinico izbrancev za prva obračuna na poti do celinskega vrha, je v središče pozornosti svoj nos pomolil Benjamin Pavard. Eden od tragičnih junakov s francoskega zornega kota nedorečene katarske pustolovščine je z dvema goloma ovenčal sobotno zmago münchenskega Bayerna nad lokalnim tekmecem iz Augsburga. Bo gala predstava zadostovala za novo reprezentančno priložnost?
»Absolutno da. Brez dvoma računam nanj. Gre za izjemnega nogometaša. Prav vsi, tudi največji, so na določeni točki svojih karier naleteli na senčno obdobje. Pred lanskim svetovnim prvenstvom v naši izbrani vrsti npr. Lloris in Griezmann, prej večkrat Pogba in Giroud. Kot selektor si preprosto ne smeš privoščiti nekoga čez noč kratkomalo prekrižati. Na meni in sodelavcih je, da ovrednotimo nogometaše glede na konkurenco.« V obsežnem petkovem intervjuju za največji pariški časnik je Didier Deschamps vsaj navidez pometel pod preprogo skupek dvomov, ki so se razpredli okrog njegovega odnosa z Benjaminom Pavardom. Ne, nikakor ni govora o odkopani bojni sekiri med sivolasim gurujem najviše uvrščene evropske izbrane vrste na zadnji Fifini lestvici in vse prodornejšim Bayernovim obrambnim – in po novem napadalnim – adutom, ki potemtakem ostaja v konkurenci za nastop na marčevskem uvodu kvalifikacijskega lova za evropskim zakladom v Nemčiji prihodnje leto.
Član bavarskega nogometnega ponosa bi težko izbral pravšnji trenutek za skok v prvi plan. Na sobotnem lokalnem rivalstvu po površini največje nemške zvezne dežele je v razmiku četrt ure dvakrat matiral tekmečevega vratarja, dopolnil preobrat in rekorderja po številu lovorik v domači žogobrcarski krajini usmeril na zmagovito pot. Popoln razplet za klub, ki je izkoristil zdrs dortmundske Borussie na revirski klasiki v Gelsenkirchnu in si pred najbližjo zasledovalko pridobil dve točki naskoka, ter za bodočega 27-letnika, ki je reprezentančnega vodjo stroke spomnil, da mu v modrem dresu zmore še marsikaj ponuditi.
Katar ga ni dotolkel
Sobotno popoldne na sloviti Allianz Areni je bilo v mnogočem zaznamovano z nedavno Bayernovo prestižno zmago nad Paris Saint-Germainom. Slavnostno vzdušje po zasluženem preboju v četrtfinale lige vseh lig je skušal prekiniti FC Augsburg in z zgodnjim golom Berishe mu je uspelo utišati nabito polne tribune, a ne za dolgo. Po Cancelovem izenačenju je na sceno stopil Pavard s svojim premiernim dvojcem golov v profesionalni karieri. Na jubilejni 150. tekmi v dresu zvezde z juga je najprej izkoristil Manéjevo akrobacijo in nepričakovano prelisičil Gikiewicza, 15 minut pozneje pa občinstvo navdušil še s spektakularnimi in neubranljivimi škarjicami. Predstava, s katero je povzel trend zadnjih tednov: od vrnitve iz Katarja se Pavard ni pretirano ubadal ne z nihajočo formo v reprezentanci ne z zimsko selitvijo bodisi v Barcelono bodisi v milanski Inter (ta je po priznanju Bayernovega športnega direktorja Brazza Salihamidžića januarja na slovito Säbener Strasse za francoskega branilca poslal finančno mamljivo ponudbo, a z njo ni uspel zapeljati Bayernovih veljakov) in je v klubskem okolju znova zablestel v vsem sijaju.
»Odigral je zelo spodobno. Je rojen zmagovalec. Danes je to potrdil s parom golov. Že na prvi tekmi s Paris Saint-Germainom je bil med boljšimi na igrišču. Ko igra na matičnem položaju v srcu obrambe, je najbolj zadovoljen, kar se kaže tudi v moštveni vsebini. Vem, da mu vloga osrednjega branilca preprosto godi,« je po novi zmagoviti predstavi izpostavil Julian Nagelsmann. Besede Bayernovega stratega so potrdile dejstva. 35-letni Bavarec je Pavarda na devetih od dvanajstih preizkušenj po prelomu koledarskega leta uvrstil v enajsterico rdečih, najpogosteje na desno stran tria osrednjih branilcev, torej na mesto, kjer zanj v francoski izbrani vrsti ni (bilo) prostora. Deschamps ga je najpogosteje uporabil na položaju desnega bočnega branilca, kjer je v minulem letu na klubski ravni deloval le poredkoma.
Bo negotova konkurenca Pavardova prednost?
Na predvečer selektorjeve objave kandidatne liste bi se bilo povsem nespametno ukvarjati s taktično shemo za dvoboja z Nizozemsko prihodnji petek in Irsko tri dni pozneje. V primeru vrnitve na sistem z linijo treh osrednjih branilcev in dvema višje postavljenima napadalno nastrojenima in tekaško vzdržljivima bočnima nogometašema bi se Pavard najverjetneje znašel v vlogi enega od slednjih (brez dvoma ob Jonathanu Claussu, ki se bo zavoljo visoko oktanskih predstav pri Olympiquu iz Marseilla po virih blizu krovnega francoskega nogometnega organa zasluženo vrnil v reprezentanco), čeprav nikakor ni izključeno, da bo prekaljeni »Dédé« nov kvalifikacijski cikel začel s preverjeno obrambno različico s štirimi v liniji. Forma Julesa Koundéja precej niha, vključitev potencialno zanimivih nadobudnih novincev Pierra Kaluluja in Moma Simakana trenutno še ni predvidena, jesenska izkušnja z Axlom Disasijem na dvoboju s Tunizijo pa Deschampsa tudi ni osrečila.
Posledično se trenutno zdi celo iluzorno verjeti v Pavardovo vrnitev na priljubljeno delovišče v srcu francoske obrambe, v kateri po Varanovem slovesu ne manjka vznemirljivih naslednikov: če Ibrahima Konaté, Dayot Upamecano in William Saliba veljajo za preverjene moči, med potencialnimi novinci za krst v modrem članskem dresu najviše kotirata Jean-Clair Todibo in Wesley Fofana. Naslednja neznanka ostaja resnična narava odnosa – in je bistveno pomembnejša od bolj ali manj olepšanih izjav za javnost – med selektorjem in igralcem, ki za dvakratne svetovne šampione vse od francoske katarske premiere z Avstralijo, proti kateri nikakor ni blestel, ni odigral niti minute. Igrivi branilec, rojen tik ob francoski meji z Belgijo, je z vzpenjajočo se formo na selektorjevo mizo položil zavidljivo močne karte. Jutri bo svoje – edine merodajne – še Deschamps …
Foto: Boris Streubel/Bundesliga/Bundesliga Collection via Getty Images