Sobotna zmaga v Kielu je osrečila in zadovoljila apetite pisane navijaške druščine v mnogočem avantgardnega, vsekakor pa kultnega FC St. Paulija, ki bo v miru načrtoval (vsaj) še eno prvoligaško sezono. Predčasna izpolnitev poglavitnega cilja je posledica skupka številnih modrih izbir in odločitev znotraj uprave in strokovnega vodstva.
Že po koncu rednega dela gostovanja v Kielu je vratar domačih Thomas Dähne preusmeril strel Noaha Weißhaupta … a ne na varno, temveč v soigralca Maxa Geschwilla, ki je v ključnem trenutku spregledal prodornega gostujočega napadalca. Weißhaupt se ni pustil dvakrat prositi in je nemočnega vratarja štorkelj presenetil z lobom, Geschwill pa je v poskusu izbijanja žogo na golovi črti nerodno zadel in nesrečno dosegel avtogol. Ura sodnika Benjamina Branda je zapiskala in zavibrirala … kot razprodan gostujoči sektor na Holstein-Stadionu.
Dogodek, ko se je za navijaško falango St. Paulija ustavil čas. Prav lahko bi simboliziral trenutek zagotovitve obstanka med nemško žogobrcarsko smetano. Avtogol v sodnikovem dodatku bo najverjetneje poskrbel, da dva najsevernejša trenutna prvoligaša od poletja dalje prvič po osmih letih ne bosta merila moči v isti ligi.
Skrbni oče
Eden najzaslužnejših za uspeh je Andreas Bornemann. Športni šef rjavo-belih se je klubu pridružil spomladi 2019 in od takrat sledi jasni ideji: nihče ni večji od St. Paulija. Navijaški miljenci kot npr. vratar Robin Himmelmann, ki je pred štirimi leti ob podpisu pogodbe z Dekijem Stojanovićem izgubil mesto med vratnicama in zapustil klub, so postali kolateralna škoda in žrtve Bornemannove vizije. Karizmatični sivolasec je sprožil val ogorčenja z odločitvijo, da pozimi 2022 odpusti priljubljenemu trenerju Timu Schultzu, a je v enem od najbolj plodovitih obdobij v bogati klubski zgodovini v ekipo pripeljal nespregledljive gradnike zadnjih uspehov: vratarja Nikolo Vasilja, nepogrešljivega vezista in priučenega »libera« Erica Smitha, obrambnega poveljnika Haukeja Wahla in kapetana ”Jacka” Irvina. Na kratko: os, na kateri počiva stabilnost ekipe. Prišleki, kot je nekdanji nemški futsal reprezentant Elias Saad, ki je malodane pobegnil iz nabora potencialnih okrepitev največjih konkurentov, potrjujejo ciljno naravnano in nezaletavo kadrovsko politiko.
Dobremu očetu Bornemannu je s sodelavci uspelo sestaviti multi-kulti homogeno zasedbo, ki si je – kljub na papirju posamično kakovostnejšim tekmecem in proračunu v zlati sredini konkurence – lani spomladi izbojevala drugoligaško krono. Na tem temelju so rjavo-beli uspeli ohraniti in dopolniti spodoben igralski mozaik, čeprav so pred začetkom sezone ostali brez tvorcev lovorike: trenerja Fabiana Hürzelerja in najboljšega igralca Marcela Hartla. Za nameček pa se pred začetkom prvoligaške zgodbe sploh niso odmevno okrepili.
Osnove in granitna obramba zakrivajo slabosti
V sobotni udarni enajsterici so bili zgolj igralci, ki so za klub nastopali že lani in skozi ves potek tekme počeli tisto, kar so izvajali vso sezono: temeljito in disciplinirano so se branili. V Kielu so Blessinovi varovanci Davidu Zecu in druščini zadnjo priložnost dopustili v 39. minuti. Kljub laskavemu podatku igra rjavo-belih še zdaleč ni navdušila. V eni od vsebinsko najskromnejših sezonskih predstav je opazno manjkala posamična kakovost. V tej luči je sobotno dogajanje hudomušno in jedrnato povzel glavni trener: ”Ko igraš slabo in vseeno osvojiš tri točke, vse že ni tako slabo.”
51-letni Blessin prav tako nosi pomemben del odgovornosti za obstanek v ligi. V primerjavi s predhodnikom Hürzelerjem je bistveno bolj sklon pragmatizmu in kompaktnosti na vseh delih igrišča. Marsikateri navijač zato lansko slovo zdajšnjega stratega premierligaša iz Brightona pojmuje kot srečno okoliščino. Tudi zavoljo dejstva, da Blessin združuje Hürzelerjevo nogometno kompetentnost s Schultzovo dostopnostjo. Po treh porazih na uvodu sezone se ni prepustil stihiji, prilagodil je taktično shemo, z igralci postal zavezan neomajnosti in čvrstosti, predvsem pa se je zanesel na kondicijsko pripravljenost in fizično močno obrambo. Le tri ekipe iz zgornjega doma: Bayern, Bayer in Mainz so prejele manj zadetkov od St. Paulija, ki je v samem prvoligaškem vrhu po pretečenih metrih, številu duelov in v deležu njihove uspešnosti.
Izkoristili nestanovitnost tekmecev
St. Pauli pa se ne zanaša le na granitno obrambo in na protinapade. Z nizom pametno usmerjenih nizkih ali visokih globinskih podaj, s katerimi prekinja premeteno pozicijsko igro lahko ekipa ohranja korak z večino prvoligaških nasprotnikov. Edini čisti in zaslužen poraz so rjavo-beli pretrpeli jeseni doma proti Mainzu (0-3), kjer je do izraza prišla največja slabost ekipe. Blessinovo moštvo je med vsemi člani Bundeslige najmanj učinkovito pred tekmečevimi vrati, ustvari si premalo priložnosti in jih preredko izkorišča.
Tako je praktično logično, da dotik sreče v sobotnem sodnikovem dodatku v Kielu ni bil gol St. Paulija, ampak avtogol, ki je nazorno pokazal, da se ”Kiez-Klub” lahko zanese ne samo na lastne prednosti, marveč tudi na tekmečeve slabosti. Rjavo-bele do konca maja čaka vihrav razpored (domače tekme z Bayerjem, Stuttgartom in Bochumom ter vmes gostovanji v Bremnu in Frankfurtu), a je urnik najbližjega zasledovalca Heidenheima (Bayern, Bochum in Werder doma, Stuttgart in Union na tujem) na papirju vsaj tako zahteven, zato si je težko predstavljati, da bodo pirati v bitki za podaljšanje bivanja med elito potegnili krajšo in ostali brez zaklada, ne nazadnje se bodo v zadnji kvintet izzivov podali z ugodnimi sedmimi točkami prednosti pred območjem izpada.
V svoji deveti bundesligaški zgodbi je St. Pauli na pragu četrtega obstanka in se mu po treh desetletjih obetata zaporedni prvoligaški leti. Še zdaleč ne govorimo o pravljici ali čudežu, ampak o zanesljivem povratniku, ki preprosto igra bolje od Heidenheima, Bochuma in Kiela. Dva dni pred zadnjim kolom bo klub dopolnil 115 let in tokratna rojstnodnevna zabava bi se znala zavleči za nekaj dni.
Foto: Guliver Image