Avtor: Nejc Mravlja
20. 9. 2023, 10.30
Tisti, ki se jim start novega prvenstva, zaznamovanega s praznovanjem 60. obletnice ustanovitve Bundeslige, ni posrečil, so si v uvodnih tednih lajšali dušo z opevanjem konkurentov. Kölnov strateg z baretko Steffen Baumgart je na vse pretege hvalil prestopno manevriranje serijskega šampiona iz Münchna, na kar se je Bayernov vodja stroke Thomas Tuchel pridušal, da bi ga novinarsko telo preprosto moralo opomniti na laskave kolegove besede. Glede na učinek v prvih štirih kolih bi Baumgart, če bi imel na voljo za nemške razmere neprekosljivo bogato Bayernovo blagajno, še pred Harryjem Kanom izbral Bayerjevega udarnega topnika Victorja Bonifaca … Navsezadnje niti ni pomembno. Tuchel je z igrivo repliko hotel kolegu zapreti usta, a se je odločil za spravljivejšo in docela konstruktivnejšo izbiro besed. Seveda je v nadaljevanju dal vedeti, da občuduje odlike obeh. Nigerijski napadalec zasedbe iz Leverkusna je imenitna poživitev tekmovanja in za moštvo pod Bayerjevim križem predstavlja jackpot. Nekaj podobnega bi lahko dejali za kapetana in najboljšega strelca angleške reprezentance v klubu iz prestolnice Oktoberfesta. S Tuchlovimi besedami: »Harry je popolna devetka. Daje nam točno tisto, kar potrebujemo.« V primerjavo obeh napadalnih adutov si 50-letni osvajalec lige prvakov s Chelseajem ni drznil zaiti. Kakopak so že ob pogledu na njuno telesno zgradbo vidne precejšnje razlike. Morda bi se na tej točki le moral vprašati, zakaj si javnost sploh beli glave s primerjavo, če Bayern v svojih vrstah niti nima najučinkovitejšega posameznika v ligi. Še več. Nimajo ga niti v Leverkusnu, nastopa namreč za VfB Stuttgart.
View this post on Instagram
Vidni predstavniki nemške žogobrcarske javnosti so ga spoznali dovolj zgodaj, a je o njem hvalospeve delil le eden. Že maja, ko je bil Kane eden od mnogih na Bayernovem seznamu hotenih napadalcev in si je delil zmagovalni oder najbolj verjetnih ostrostrelskih odrešiteljev z Napolijevim Victorjem Osimhenom ter tedaj še Eintrachtovim Randalom Kolojem Muanijem, je imela domača nogometna ikona Lothar Matthäus drugačno idejo. »V München bi privedel Sehrouja Guirassyja.« Razmerje med ceno in vsebino bi bilo neprekosljivo in v prvi vrsti nadvse ugodno, a spomladanska izjava pričakovano ni požela zanimanja, vsaj pri zvezdi z juga na besede nekdanjega miljenca niso gledali niti s trohico resnosti. Da bi neprepričljivega Sadia Manéja zamenjali z Guirassyjem, pa kaj še. Zato pa je Stuttgart ob koncu pomladi plačal odškodnino devetih milijonov evrov francoskemu Rennesu za v končani sezoni izposojenega ostrostrelca in si njegove usluge zagotovil na daljši rok. Najpozneje v soboto popoldne, ko je Gvinejec zablestel s hat-trickom v Mainzu, pa so v Matthäusove besede pričeli verjeti tudi poprejšnji dvomljivci. Lothar je le imel prav …
Wehrlejeva zadnja salva
Da je VfB pričel prvenstvo z zavidljivimi devetimi točkami – brez zmage je ostal le v Leipzigu –, ima nemalo zaslug rojeni Francoz. Med osmimi goli – več jih je na prvih štirih preizkušnjah posamezne Bundeslige pred davnimi 56. leti dosegel le zlati ostrostrelec žrebičkov iz Mönchengladbacha Peter Mayer (devet) – bi težko izluščili najlepšega. V Mainzu je zadel z desnico, levico in glavo. Soigralec v napadu Deniz Undav je iskreno pribil: »Sehroujev izkoristek je prekleto dober.«
View this post on Instagram
Nekoč varovanec Luke Elsnerja v Amiensu izkorišča razumno potezo trenerja Sebastiana Hoeneßa, ki je način igranja prilagodil postavnemu ostrostrelcu. Prefinjen občutek vezistov Enza Millota in Angela Stillerja uravnava Stuttgartovo igro, ki je z njunim prispevkom še bolj vertikalna kot v minuli sezoni. Posledično tudi krilna napadalca Chris Führich in Silas delujeta kot prerojena. Tradicionalno luknjičasta švabska obramba je praktično čez noč postala stabilnejša. Niti najbolj zvesti navijači belo-rdečih ne pomnijo, kdaj je obrambni četverec nanizal štiri tekme v isti sestavi.
Nekdanji klubski športni šef in po novem Ajaxov kadrovnik Sven Mislintat ob reki Neckar ni zmogel kljubovati protivetru. Človek, ki je v Porschejevo mesto zvabil največ potencialnih okrepitev, se je celo v najtemnejših časih nenaveličano oklepal poudarjanja, da ekipi niti ne primanjkuje kakovosti. V resnici pri VfB nihče ni znal ravnati s številnimi igralskimi egi. Lahko bi uganili, da napadalno sestavljeno moštvo pod taktirko obrambno naravnanega Hoeneßovega predhodnika Bruna Labbadie ne bo delovalo. Da izvršni predsednik kluba Alexander Wehrle ni zapadel pod Labbadiev vpliv, je zaslužen prav Ulijev nečak in Dietrov sin.
VfB Stuttgart je tik pred Hoeneßovim aprilskim prihodom sestopil na začelje prvoligaške lestvice. Bivši trener Hoffenheima je dobil na voljo pičlih osem tekem za dvig nad gladino in rešitev sezone. Ni jih bilo malo, ki so verjeli, da je poslednji vlak že odpeljal s postaje. Padec v pekel »cvajte« je bil le še vprašanje časa. Pa vendar je 41-letniku uspelo skočiti iz rdečega območja, kjer se je VfB neprekinjeno nahajal vrtoglavih 50 kol. Za nameček je ekipi z nekaj preprostimi potezami vrnil vero v uspeh in novo upanje. Če je Labbadia stoično vztrajal na obrambno naravnani taktiki 1-4-3-3 in igralce potiskal na zanje neobičajne položaje, je Hoeneß vsebino zasnoval na napadu. Vrnil se je na različico s tremi osrednjimi branilci, ki so jo varovanci ponotranjili v obdobju Rina Matarazza, trenerja, ki je Stuttgart pred dobrimi tremi leti povlekel iz druge lige in z belo-rdečimi dvakrat obstal med elito.
Hoeneß je adutom omogočil nastopanje na priučenih igralnih mestih. Silas, ki je pod Labbadio taval v konici napada, se je vrnil na krilo. Waldemar Anton, prej zasilna rešitev na desnem boku, je ponovno postal srce zadnje vrste. Do trajnega izraza sta končno prišli domišljija in široka paleta tehničnih veščin Enza Millota, ki ga je v svojih zlatokopnih časih odkril Mislintat in je na svoje znanje opozoril že v spomladanski bitki za obstanek. V pravem trenutku je na razkošen strelski potencial spomnil še Guirassy. Dejstvo, da se je Stuttgart za podaljšanje bivanja med domačo nogometno smetano ob koncu pomladi moral spopasti s tretjeuvrščeno ekipo druge lige (HSV), je bilo posledica slabega dela do prelomnega 27. kola. Po Hoeneßovem prevzemu oblasti je postalo zelo hitro jasno, da se srž težav ne skriva v moštvu. Slednje je to potrdilo z všečnim začetkom nove tekmovalne zgodbe.
Se končno vračajo boljši časi?
Četudi so Švabsko poleti zapustili stebri Wataru Endo, Dinos Mavropanos in Borna Sosa, je trenuten igralski mozaik proti pričakovanjem mnogih bolj uravnotežen. Športni direktor Fabian Wohlgemuth je že ob koncu pomladi zavihal rokave in z večino novincev zadel terno. Guirassyjevega konkurenta na devetki Luco Pfeifferja je zamenjal prišlek z Otoka Deniz Undav. Z Alexandrom Nüblom ima VfB po slovesu Gregorja Kobla spomladi 2021 v svojih vrstah zopet konkretno rešitev na vratarskem položaju. Maximilian Mittelstädt in Jamie Leweling se prav tako počasi in zanesljivo prebijata v začetno postavo.
View this post on Instagram
Po letih dramatičnih zasukov, športnih neuspehov, bitki za oblast v ozadju, ki je prešlo v ospredje in razrahljanih odnosih med navijači in ekipo, je VfB Stuttgart ta hip v stanju, za katerega so vsi mislili, da so ga pozabili in se ne bo nikdar vrnilo: Švabi preprosto uživajo v nogometu. Tako zelo, da so tudi vselej tleči viri sporov v vodstvenih strukturah zaenkrat izginili. Trezni in analitični osebnosti Sebastian Hoeneß in Fabian Wohlgemuth uspevata pomirjati razburjeno klubsko okolje in sta z igralci na dobri poti sledenja zastavljenim ciljem, ki se v tej sezoni gibljejo nad skrajno nezaželeno kletjo prvoligaške konkurence. Plamen splošnega zadovoljstva v prestolnici zvezne dežele Baden-Württenberg je zanetil »prekleto dober« Sehrou Guirassy, čeravno je tudi on povsem prepričan v Tolstojevo krilatico, da za najmočnejša aduta v vojni veljata potrpežljivost in čas.
Foto: Christian Kaspar-Bartke/Bundesliga/Bundesliga Collection via Getty Images
