Avtor: Nejc Mravlja
8. 4. 2025, 13.22
Val bučnih in številčnih demonstracij je v nedeljo popoldan zajel sever britanske prestolnice. Trume navijačev Tottenhama so korakale mimo legendarnega domačega stadiona White Hart Lane, da bi izrazile ogorčenost nad zlorabami v svojem ljubljenem klubu. Slaba volja je bila usmerjena predvsem proti kronični nezmožnosti ostrog pri osvajanju trofej in proti domnevno brezciljni viziji prvega moža klubske uprave Daniela Levyja. Navijaška maksima se je glasila: ”24 let, 16 trenerjev, 1 naslov (op. p. ligaški pokal 2008) – čas je za spremembe.”
V resnici je navijače zbodlo precej več od ponavljajočih se neuspehov in rezultatskega tavanja v sivem povprečju. Eden glavnih očitkov, ki je bil nedvoumno izražen na transparentih, je (pre)hitra preobrazba Tottenhama v sodobno zabavljaško družbo, ki iz navijaških žepov jemlje vse več denarja in se lagodno napaja z gostovanji ekip iz ameriškega nogometa (iz lige NFL) ter s koncerti uveljavljenih glasbenih megazvezd na sveti londonski zelenici. ”Pri ostrogah gre za slavo in prestiž, ne za pohlep,” so vzklikali demonstranti in gromko zahtevali slovo večinskega vlagatelja – skupine ENIC tj. lastnika slabih 90% klubskih delnic – s sedežem v bahamski davčni oazi.
Tottenhamovim so v nedeljo pritrdili tudi navijači Manchester Uniteda. Ponovno na Old Traffordu in ponovno prek sedenja. Množice podpornic in častilcev rdečih vragov so po vsebinsko izrazito medlem in podhranjenem derbiju z aktualnim prvakom Manchester Cityjem (0-0) ostale prikovane na svojih sedežih. Številni so v svojih kotičkih razpadajočega gledališča sanj nepremično čakali tudi več kot uro, svoje protestne transparente pa so izzivalno držali v smeri VIP tribune. Unitedova navijaška organizacija ”The 1958” je k akciji pozvala z naslednjimi besedami: ”Ostanite na svojih sedežih. Vaši so, pošteno ste jih plačali in jih zasedate že 50 ali 60 let.”
Ti sedeži bodo že v naslednji sezoni za marsikoga postali nedosegljivi. Uprava Uniteda je – kot v preteklih dveh letih – napovedala novo petodstotno povišanje cen vstopnic. Po podatkih navijaške organizacije Manchester United Supporters Trust (MUST) je že več kot 7000 trenutnih imetnikov sezonskih vstopnic napovedalo, da abonmajev ne bodo podaljšali. Odziv, ki so se ga vodilni v klubu zavestno nadejali, kot je tiskovni predstavnik MUST zaupal najvplivnejšemu lokalnemu časniku. Uprava poskuša dolgoletne navijače odgnati »z visoko ceno«, da bi s tem pridobila nove, premožnejše stranke.
Eden od mecenov rdečih vragov Jim Ratcliffe tem trditvam obupano nasprotuje. ”V klubu imamo nekaj finančnih težav, prihodki od vstopnic pa so nespregledljiv del naših prihodkov.” Po drugi strani pa je večinski lastnik 20-kratnih angleških prvakov, rodbina Glazer, v zadnjih letih iz Unitedove blagajne pod naslovom »zasebni dvigi« počrpala dobro milijardo funtov (1,2 milijarde evrov) in s tem kulten klub pahnila v dolgove, vodstvo pa posledično spodbudila k rednemu višanju cen vstopnic.
Združenje angleških nogometnih navijačev (FSA) je lani poleti sprožilo kampanjo proti prenehanju izkoriščanja navijaške svobode (ang. Stop Exploiting Loyality), s katero je opozorilo na močno podražitev vstopnic v večini prvoligašev, ki so znižali ali celo ukinili popuste za upokojence, študente in celo invalide. Številni navijači že desetletja opozarjajo, da nogomet prodaja svojo dušo. V tem pogledu Premier League trdo dela v zakulisju, da bi v bližnji prihodnosti vsaj nekaj najbolj odmevnih tekem priredila v ZDA. Zakaj pa ne? Večina premierligašev je tako ali tako že dolgo v ameriških rokah.
Res je. Drži. Lepo število klubov iz domovine nogometa je bilo ob ustanovitvi takoimenovanih tovarniških klubov, kar pomeni, da so že tedaj pripadali premožnim podjetnikom. A institucije takrat še niso služile kot stroji za tiskanje denarja, ampak kot skupnostni klubi, namenjeni krepitvi poistovetenja zaposlenih in ohranjanju občutka skupnosti v mestu ali v domačem okrožju. Tipično britanski lastniški model bogatega strica, ki prek nogometa nekaj vrača lokalnemu okolju, je najpozneje ob prelomu tisočletja postal zastarel, če ne celo anahronističen. Prišli so še bogatejši strici, povečini iz ZDA, in angleški nogomet odkrili kot naložbo, kot je zapisano »v levjem brlogu«.
V Premier League je šlo v zadnjih letih in desetletjih marsikaj narobe. Navijači se povsem upravičeno sprašujejo, ali je to sploh mogoče popraviti. Nekateri poskušajo. Vse več jih že mesece prihaja na ulice in vse glasneje protestirajo: v Southamptonu, v Leicestru in celo v londonskem Chelseaju, kjer želi ameriški lastnik Todd Boehly gradnjo megalomanske sodobne večnamenske dvorane za bejzbol in nogomet izdatno unovčiti. ”V splošnem vlada v treh četrtinah premierligašev precejšnje navijaško nezadovoljstvo,” so prejšnji mesec zapisali v Guardianu. Tudi pristaši Fulhama, ki se to pomlad bori za evropsko uvrstitev, so ”globoko razočarani”.
Tisti, ki spremljate zgolj dogajanje na igriščih, tega malodane ne boste niti opazili. Največje TV postaje navijaške proteste spremljajo le v najmanjših odmerkih. Ne nazadnje je precejšen del nezadovoljstva uperjen proti imetnikom televizijskih pravic in terminom tekem, ki jih prvi oblikujejo. Pa tudi proti mučnim in prepogosto zavajajočim posegom VAR in nadaljnjim načrtom za vzpostavitev evropske super lige (kakorkoli se že imenuje), za katero bi prenekatera TV hiša prodala dušo in si obliznila prste.
View this post on Instagram
Zdi se, da se ključni nogometni odločevalci v nečem zelo strinjajo: igro, vsebino in navijače je treba še naprej stiskati. Ne glede na ceno.
Foto: Conor Molloy via Guliver Image
