Avtor: Nejc Mravlja
8. 12. 2022, 11.42
Atlaški levi so se že drugič v petnajstih minutah uigrano razporedili v krog sredi igrišča stadiona izobraževalnega središča v Al Rajanu, a so tokratno kolo zaznamovali ples, petje in poskočno rajanje. 120 minut marljivega upiranja španskemu nogometnemu stroju, ki maroške obrambe nikakor ni uspel načeti, še manj streti, ni zadostovalo. Izid 0-0 je dvoboj zavlekel v izvajanje enajstmetrovk, kjer so izbranci Walida Regraguija z več zbranosti, osredotočenosti, natančnosti in ščepcem sreče hladnokrvno opravili s favoriziranim nasprotnikom. Maroko je postal prvi severnoafriški četrtfinalist svetovnega prvenstva in četrti s črne celine, ki si je na omenjenem tekmovanju izboril bitko za »final four«. Nekaj minut prej so rdeče-zeleni stali na istem mestu in objeti z ramo ob rami v sklenjenem kolu pozorno prisluhnili izbranim besedam na papirju neizkušenega stratega Walida. Po bleščečem koncu se je med soigralci znašel junak večera Yassine Bounou. V solzah. Maroški vratar je le počasi pričel spoznavati, da je z dvema ubranjenima enajstmetrovkama pravkar postal del večnosti.
»Imamo najboljše vratarje«
»Imamo srečo, da so z nami najboljši vratarji – specialisti za enajstmetrovke –, s katerimi zmoremo preskočiti favoriziranega nasprotnika,« je po obračunu napol opito od uspeha in napol trezno ocenil neizkušeni maroški selektor. Po zmagoviti seansi strelov z bele pike bi mu tudi zagrizeni ciniki le stežka oporekali, čeprav si je v isti sapi prizadeval umirjati evforijo in odkrito priznal, da »pri enajstmetrovkah ne gre brez sreče«. Popolnoma jasno. Pa vendar … Ko vratar zaustavi dva od treh tekmečevih strelov, ne moremo več govoriti zgolj o Fortuninem poljubu. Bounou je bil ob poskusu Pabla Sarabie nadvse blizu še tretji obrambi: uganil je smer, a je žoga zadela vratnico … Kakorkoli, spretno je pariral poskusoma Carlosa Solerja in vnovič na pogled pregovorno mirnega Sergia Busquetsa, igralca s 143 nastopi za »rdeči bes« na plečih, a je tudi »Busi« naletel na vrhunsko pripravljenega nasprotnika. Bounou je z značilnim kriljenjem nakazal pomik v eno smer, a se je nato levjesrčno vrgel v drugo in znova prebral strelčevo idejo.
Če se je med enajstmetrovkami odlikoval z neprekosljivostjo na golovi črti, kaj potem poreči na njegov epizoden, a dragocen prispevek v predhodnih dveh urah mučenja gledalcev in žoge. Španija je ves večer delovala plitko, medlo, brezbarvno, odsotno, brez trohice navdiha.
Izbrance Luisa Enriqueja je na varni razdalji od svojih vrat držal čvrst in neprebojen maroški obrambni blok, ki je navzlic dejstvu, da so nekateri Regraguijevi varovanci igrali načeti – kot je po koncu priznal selektor –, pokal od zanosa in solidarnosti. Yassine Bounou je posledično šele v 55. minuti dočakal prvo delovno nalogo in uspešno detoniral bombo Danija Olma, ki je maroško utrdbo znova neuspešno zavojeval v sodnikovem dodatku. 31-letni vratar, rojen v Kanadi, je v zaključku podaljška neprizadeto motril močan volej Sarabie, ki mu je ponagajala, uganili ste, tista presneta vratnica. Dve obrambi in zadet okvir: Bounouja je tako majhno število zadolžitev zagotovo ujezilo, zato je poskusil tekmi vtisniti poseben pečat in si prizadeval vstopiti v nesmrtnost.
Izbira slovitega Vahe
Scenarij za Bounoujev vstop v zgodovino junakov svetovnih prvenstev nikakor ni bil napisan. »Kot ste lahko videli, se nismo prepustili čakanju na enajstmetrovke, imeli smo svoje priložnosti,« se je po tekmi branil Regragui in, še preden je pred kamero spustil razigranega vratarja, izkoristil svojih deset sekund slave: »Gre za zgodovinski trenutek za maroški in afriški nogomet. Sem smo prispeli kot predstavnik Afrike. V taktičnem pogledu smo opravili garaško delo. Špancem nismo ničesar olajšali, prej obratno.« Enako velja za enajstmetrovke, ki so za tekmeca – enako kot pred štirimi leti v Rusiji – (p)ostale španska vas. Busquets in druščina so bili opozorjeni. Po robu se jim je postavil v minuli sezoni kljub ostri konkurenci najboljši vratar La Lige, kjer ima bivši soigralec Jana Oblaka pri madridskem Atléticu za sabo desetletne izkušnje (številka ena pri Sevilli je v preteklosti nastopala še za Real iz Zaragoze in Girono).
View this post on Instagram
Prvi vratarski izbor med atlaškimi levi je postal po volji Hervéja Renarda na Afriškem pokalu narodov 2019, reprezentančno enico pa si je trajno prisvojil po nastopu Renardovega naslednika Vahida Halilhodžića. 31-letnik bo v za Maroko premiernem četrtfinalu dočakal reprezentančnega Abrahama. Čeprav je po intonaciji himen in prvim sodnikovim piskom na dvoboju skupinskega dela z Belgijo skrivnostno poniknil z igrišča in krog prej proti Hrvaški ob bližnjem srečanju z nabritim tekmecem pretrpel boleč nokavt, je »Bono« bogato – ne le s svojo poskočnostjo – zaznamoval letošnji mundial in si prislužil mesto ob boku vzornikom Buffonu, Casillasu in Neuerju, nesmrtnežem, ki so ovenčali minule planetarne žogobrcarske vrhunce. Bo v svoj katarski romancero dodal še zapeljivo izkušnjo več? Lansko leto je sklenil z zavidljivimi 32 tekmami brez prejetega zadetka in na marčevskem gostovanju pri Valladolidu za nameček postal prvi Sevillin vratar z golom iz igre, obenem pa si lasti primat vratarja z največ asistencami v španskem prvenstvu po prelomu tisočletja. S torkovim odločilnim prispevkom v vselej negotovi in živčni igri enajstmetrovk je zaokrožil paleto vratarskih veščin in dokazal, da ne nazadnje zna in zmore domala vse …
Vir: Twitter, Instagram
Foto: AP Photo/Abbie Parr via Guliver
