Avtor: Luka Cotič
18. 5. 2019, 14.37
Dosežki toskanskega strokovnjaka so vseh pohval vredni, toda Juventus v zadnjem obdobju vse bolj odkrito napada evropski vrh, ki ga je nazadnje zasedel leta 1996. V obdobju Massimiliana Allegrija je dvakrat nastopil v velikem finalu in v obeh primerih klonil, leta 2015 proti Barceloni in leta 2017 proti madridskemu Realu. Liga prvakov je neverjetno nepredvidljivo in zahtevno tekmovanje, zato je ekipe in njihove trenerje skrajno nehvaležno ocenjevati po dosežkih med evropsko elito. Allegri se ni odrezal slabo, prej nasprotno. Resda je mestoma ubral preveč previdno taktiko, ki je Juve stala boljšega izida, a res je tudi, da v ligi vseh lig prav nič ni zagotovljeno.
Milijarde porabljenega denarja za zvezdniške okrepitve, velika trenerska imena, bogata zgodovina udeleženih klubov, najrazličnejši pristopi od totalnega nogometa Johana Cruyffa do popolnega “bunkerja”, izven zemeljska Cristiano Ronaldo in Lionel Messi … Nič od naštetega ni zagotovilo za dotik nogometnega svetega grala. Zato je Liga prvakov največje tekmovanje in zato sem prepričan, da se Juventus za menjavo na klopi ni odločil samo zaradi neuspeha v Ligi prvakov. Verjetno je prišlo do zasičenosti, morda je bil začetek konca poletni povratek Leonarda Bonuccija, ki je v Milan pred dvema letoma odšel prav zaradi nesoglasij z Massimilianom Allegrijem.
Morda je bil kriv tudi ultimat Pavla Nedveda, o katerem poročajo mediji. Zakulisja odhoda trofejnega stratega iz Livorna verjetno nikoli ne bomo v celoti spoznali. Juventus je sposoben ohranjati skrivnosti med zidovi Continasse, zato bo bolj zanimivo spremljati imenovanje novega glavnega trenerja. Glede na način delovanja Stare dame v obdobju po vrnitvi družine Agnelli na čelo kluba, se ne morem znebiti občutka, da večina klubskih uslužbencev že pozna ime novega stratega. Ne verjamem, da bi Juventus že dva kroga pred koncem sezone obelodanil razhod z Allegrijem, če ne bi imel v ozadju pripravljenega najmanj načelnega dogovora z njegovim naslednikom.
Kdo bo prevzel krmilo pri črno-belih? Pep Guardiola je že pred leti v svoji knjigi zapisal, da bi nekoč z največjim veseljem delal v Italiji, a je pred kratkim zagotovil, da letos še ne bo zapustil Manchester Cityja. Vsekakor bi bil primeren kandidat. Osvojil je vse, gre pa tudi za enega najbolj inovativnih trenerjev v nogometu. Glede na preteklost in uspešnost, bi bila več kot primerna kandidata tudi Francoza Zinedine Zidane in Didier Deschamps, a sta tudi omenjena trenutno težko dosegljiva. Maurizio Sarri je v s taktiko do temeljev prežet italijanski nogomet prinesel nekaj revolucionarno osvežujočega, vendar v svojem nogometnem življenjepisu nima še nobene lovorike.
Prihod v Juventus bi Neapeljčanu pri tem vsekakor lahko pomagal. Na tem mestu se postavlja vprašanje, ali je Sarri-ball sploh primeren za Juventus, pri katerem je zmagovanje vedno na prvem mestu. Nekdanji uslužbenec na bančnem okencu bi brez dvoma poskrbel za atraktivnejšo igro, ki jo čedalje večja množica zahteva od moštva s Cristianom Ronaldom, Paulom Dybalo, Douglasom Costo, Federicom Bernardeschijem in ostalimi. Njihove kreativne sposobnosti so zaradi taktike pogosto ostale neizkoriščene. Čeravno njegova kluba v zadnjih štirih sezonah v obrambi nista blestela, Maurizio Sarri zna zelo dobro izkoristiti individualne sposobnosti svojih igralcev.
Sarri naj bi bil glavna želja predsednika Andree Agnellija in športnega direktorja Fabia Paraticija, ki si želita spremembe. Pavel Nedved zagovarja vrnitev Antonia Conteja, ki je s Staro damo začel pričujočo zgodbo o uspehu. V njegovem prvem obdobju na klopi ni imel tako kakovostne zasedbe, zato je bil precej oddaljen od evropskega vrha. Zdaj si želi drugo priložnost. Zavrnil je Romo, v čakalnico usmeril predstavnike Interja, sam pa čaka na klic veljakov Juventusa. 49-letnik iz Lecceja je na prvi pogled idealen za naslednjega trenerja. Ne nazadnje je z Juventusom kot igralec osvojil zadnje evropske lovorike, tudi pokal z velikimi ušesi davnega 22. maja leta 1996 v Rimu.
Foto: Šport TV
