Čeprav so se v prvem polčasu približali popolnosti, je v nadaljevanju niso uspeli ohraniti in mesto prvega potnika v letošnji zaključni obračun Lige prvakov je povsem zasluženo zasedel Liverpool. Občinstvo na Estadiu de la Cerámica je storilo vse, da bi rumeno podmornico potisnilo v sanjski premierni finale najmočnejšega evropskega klubskega nogometnega plesa. Ognjeno vzdušje je opogumilo Emeryjevo četo, ki je v dvoboj krenila ravno prav drzno, verjela v uspeh in javnosti dala slutiti, da lahko preskoči favoriziranega tekmeca. Včerajšnji zaključek čudovitega potovanja je potrdil dvoje: Villarreal se je brez sramu in s tehtnimi argumenti usedel za bogato obloženo mizo redkih izbrancev, v rumeno odeti živahni navijači pa so osvojili evropska srca.
Na zgodovinski datum, 3. maj 2022, se je Villarreal prebudil z glavo pod vodo. Močno deževje je vse od jutra močilo širše območje Valencie, nevihte in grmenje so se nadaljevali v pozno popoldne. Padlo je za ta del stare celine zavidljivih slabih 50 litrov dežja na m², kar je v domačem klubu povzročilo nekaj zaskrbljenosti. Odgovorno osebje na ‘Cerámici’ je pod puščajočo streho zavzeto nastavljalo vedra, na preizkušnji je bil dotrajan drenažni sistem. Angleško vreme ni odvzelo vneme lokalnemu entuziazmu. Razvite klubske zastave so se bohotile na terasah in oknih stanovanj, poslovnih stavb, gostinskih lokalov, butikov in celo lekarn, s posebnim transparentom je bilo pokrito pročelje mestne hiše. Stotine privrženk in pristašev rumene podmornice so spremljale klubski avtobus od vadbenega centra do stadiona, nasproti katerega se slovita Taberna de Milagros kar ni in ni hotela izprazniti … Manjkal je le še čudež na igrišču, a pravljični dan se je končal tako, kot se je začel: s prho. Večerna je bila v primerjavi z jutranjo morda za odtenek manj hladna, a prežeta z neizmernim ponosom.
»90 minut do uresničitve sanj«
Navijaška transparenta z zgornjim motom sta se bočila za obema goloma. Z enim namenom: vliti dodatno motivacijo v bojevniška telesa pred njihovo misijo nemogoče: premagati Liverpool z vsaj dvema goloma razlike, kar je v Ligi prvakov kot zadnjemu v lanskem četrtfinalu uspelo madridskemu Realu (3-1). Villarrealova uprava je rumeno navijaško vojsko pozvala, naj že vsaj pol ure pred prvim sodnikovim piskom napolni domačo nogometno školjko. Z dvignjeno temperaturo na tribunah je enajsterica trenerja Unaija Emeryja hotela verjeti. Razlogov je bilo več. Za prvega so se potrudili igralci sami z izjemnim rezultatskim nizom na nekdanjem El Madrigalu. Ducat tekem in pet mesecev neporaženosti, v katero sta se ujela tudi novi (Real Madrid, 0-0) in stari španski prvak (Atlético Madrid, 2-2).
Ob predstavitvi rumene enajsterice je iz zvočnikov zagrmel vokal znamenite Beyoncé. Pesem Survivor njene nekdanje skupine Destiny’s Child ni nikakršno naključje, besedilo namreč vsebuje ponavljanje odločnosti, pripravljenosti za boj in nepopustljivosti. Povzetek sinočnjega Villarrealovega recepta, ki ga je bilo potrebno le še uresničiti. Emeryjevi varovanci so se v prvem polčasu vrgli na glavo in to počeli … na junaški način! Na krilih brezpogojne podpore s tribun so se zdeli kot v transu. Za prvi vrhunec je po pičlih 171 sekundah poskrbel Boulaye Dia. O razmerju moči v prvem polčasu zelo nazorno priča naslednji podatek: gostje, ki jih je Villarreal požrl v dvobojih, so zbrali le tri dotike žoge v domačem kazenskem prostoru. »Bili smo v podrejenem položaju in še kako čutili pritisk,« je na novinarski konferenci po tekmi priznal Jürgen Klopp. »Preveč napak,« je drugi polčas povzel domači vezist Étienne Capoue, a po vihravih prvih 45 minutah so bile sanje še dosegljive …
Neiztrohnjeno srce
Občinstvo na Cerámici ni prenehalo s petjem in je pridno stopnjevalo glasnost. Kakofonija vzklikov »¡Sí, se puede!« (sl. zmorete) se je iz minute v minuto krepila. Pred začetkom tekme. Po golu senegalskega napadalca. Po golu za mnoge po krivici prezrtega, a vselej koristnega Francisa Coquelina. Ne nazadnje po zadetku Fabinha. In do konca obračuna. »Že res, da vsi prebivalci Villarreala ne obožujejo nogometa, a se vse mesto zna poistovetiti s to ekipo. To je tisto, kar šteje največ,« je v sproščenem vzdušju pred tekmo izpostavil Unai Emery. Domači klub je v splošni evforiji na svoji spletni strani nekoliko pretenciozno objavil, da so »Villarrealovi navijači najboljši v Evropi«. Po drugi strani bi težko trdili, da bučni rumeni val sinoči ni bil na visoki ravni. Slednje je izpostavil tudi Liverpoolov manager, ki je dodal, da je tokratno napredovanje Rdečih v finale poseben dosežek, »ker nam v vrhunskem vzdušju na izjemnem prizorišču ni bilo lahko«.
»Jutri ne bo nihče govoril o Villarrealu, a uspelo nam je postaviti klub na evropski in svetovni zemljevid. In to s srcem.« Izjava v prvem polčasu peklenskega Étienna Capoueja v mikrofon največje francoske komercialne radijske postaje je odlično povzela včeraj sklenjeno in ne glede na polfinalni zaključek bleščečo sezonsko mednarodno pustolovščino. Francoski vezist, ki je zavoljo izjemne predstave požel veliko pohval med strokovno javnostjo – sodelavci angleške, nemške in italijanske komercialne TV hiše, ki pokrivajo z zvezdami posuto tekmovanje, so kar tekmovali, kdo mu bo bolj polaskal –, je še nekaj minut pred polnočjo z družino ostal na travni ruši in užival v trenutku. Približno uro prej, takoj po koncu tekme, sta se ekipi – ena ob drugi – praktično pomešani pred severno tribuno poklonili zvestim navijačem (Liverpoolovi so se nagnetli v zgornji ring nad najzvestejše domače pristaše). Vsaka stran je proslavljala svoj uspeh. Rdeči preboj v finale, rumeni združenost z igralci. Če potegnemo črto, Cerámice sinoči pravzaprav nihče ni zapustil razočaran in to je tisto, kar šteje največ.
Foto: Guliver Image