Avtor: Nejc Mravlja
10. 12. 2019, 10.19
Na svečani podelitvi v Parizu prejšnji ponedeljek so prva tri mesta naposled pričakovano zasedli Lionel Messi, Virgil van Dijk in Cristiano Ronaldo. Tik pod zmagovalnim odrom pa se je znašel Sadio Mané, ki mu je višjo uvrstitev bržčas preprečila bodisi neosvojitev letošnjega Afriškega pokala narodov (s Senegalom je pokleknil na zadnji oviri proti Alžiriji) bodisi neosvojitev Premier lige (z Liverpoolom je ostal za spomladi nenadkriljivim Manchester Cityjem). Branilca naslova evropske krone že dober teden zatem čaka novo zahtevno dokazovanje. Z Liverpoolom si na znanem prizorišču za nadaljevanje evropskih sanj ne sme dovoliti poraza. Prav na Solnograškem je gradil in brusil mišično maso, oblikovano v čvrsto podstat in na tem temelju v Angliji dokončno osupnil nogometno javnost.
Bilo je nekega avgustovskega večera leta 2012. Mož srednjih let in srednje visoke postave je, odet v črnino in s temnimi sončnimi očali priznanega proizvajalca na nosu, hodil po glavni tribuni stadiona Saint-Symphorien v Metzu. Če bi ga opazovali z razdalje, bi se vam zdelo, da je zašel in iskal svoj sedež. Nekaj trenutkov zatem je pomignil stevardu, ki mu je ob predložitvi akreditacije popustil in mu dovolil, da se je usedel na bel plastični stol pod tribuno. Na sporedu je bila tekma drugega kroga francoskega ligaškega pokala med domačimi granatno-rdečimi in zasedbo Toursa. Na veliko veselje občinstva je Metz z golom branilca Gaëtana Bussmanna napredoval v naslednji krog. Za danes člana Guingampa je bil to le trenutek pozornosti in nikakor karierna prelomnica. Glavni dogodek večera je bila namreč predstava do tedaj malo znanega tujca. Nizka postava, kratke, a urne noge, ki so spretno tekale in z žogo počele nekaj, kar bi utegnilo zanimati šopek zbranih oglednikov na častni tribuni. Ime: Sadio. Priimek: Mané. Starost: 20 let. Kratek opis: pred nekaj tedni se je na Olimpijskih igrah v Londonu prvič predstavil širši javnosti. Navdušenja ni skrivala niti stroka. Z bogatim tehničnim znanjem in z redko videno hitrostjo gibov z žogo, ki se je lepila na noge, je osupnil mnoge. Poznavalci so si bili enotni: »On je božji dar.«
Mož v temni elegantni obleki ni bil nihče drug kot Ralf Rangnick, tedaj športni direktor Red Bull Salzburga, poslan na vzhod Francije, da bi preveril govorice. Epilog? Rangnick je dahnil usodni da. Težava? Ni bil edini. »Na tisti tekmi je odigral izjemno, kar nam je otežilo delo,« je priznal v septembrskem intervjuju za enega od elitnih otoških spletnih portalov. »Po tekmi sem se srečal s predsednikom Metza (z Bernardom Serinom). Vztrajal je, da ga za manj kot 4 milijone evrov ne bo izpustil. Za nas je bila ta vsota za igralca iz tretje lige previsoka.« Rangnick ni obupal. Uspelo mu je prepričati svojega nadrejenega Didija Mateschitza, da je ugodil njegovi prošnji. Posledično je Sadio Mané 31. avgusta 2012 sedel na letalo, ki je isti dan pristalo v Salzburgu. Senegalec tedaj ni niti vedel, kje se nahaja Avstrija. A to je bil šele začetek.
»To so sanje!«
Prav pri Salzburgu se je Mané po lastnih besedah priučil »pravega« nogometa in spremenil svoj življenjski slog. Pred tem si je želel spreminjati zgodovino z Metzem, a se je kolesje dogodkov obrnilo prehitro. Za preblisk v granatno-rdečem dresu preprosto ni imel časa, Metz pa se lahko pohvali, da je zanj do danes prejel osmo najvišjo odškodnino v obstoju kluba. »Vodstvo Salzburga mi je zatrdilo, da potrebuje igralca mojega profila.« Zbogom, Francija … Dobro jutro, Avstrija, kjer je mesto trenerja zasedel Roger Schmidt. Slednji je v Manéju in še dveh okrepitvah, Isaacu Vorsahu in Rodneiju, videl tri bodoče stebre članskega moštva. Omenjena osrednja branilca sta z leti utonila v povprečje, nikdar nista povsem zablestela in sta trenutno celo brez pogodbe. Nekdanji Metzov dinamit pa je potreboval le šopek tekem, da je osvojil občinstvo na Red Bull Areni in si hitro našel podobno misleče sotrpine. V prvi vrsti nekdanjega slovenskega reprezentanta Kevina Kampla, vselej nepredvidljivega Valona Berisho in rojenega strelca Jonathana Soriana, ki je v prvi Manéjevi sezoni v klubu edini presegel senegalčevo bero zadetkov. »Zahvaljujoč Sadiu smo lahko spremenili filozofijo in v Salzburgu razvijali nogomet po modernih smernicah,« je septembra pojasnil Schmidt. »Že na prvi vadbeni seansi smo se prepričali, da premore vse sestavine za uspeh. Moral se je privaditi na taktične novosti, a k sreči ni potreboval veliko časa. V svoji trenerski karieri nisem srečal veliko tako marljivih in solidarnih igralcev. Vsak tak predstavlja darilo za trenerja.«
»Tak talent se redko vidi,« je za elitni francoski športni dnevnik ob Manéjevi selitvi na Solnograško dodal Philippe Gaillot, še danes športni direktor FC Metza. »Na prestop je veliko vplival Gérard Houllier, tedanji svetovalec Salzburgove uprave. Želeli smo, da nam pomaga k preboju v drugo ligo, vendar …« Vendar … Mané je že tedaj presegel omenjeno raven in navduševal iz dneva v dan ne glede na neizprosne, mestoma celo grobe kretnje nasprotnikovih nogometašev, ki so ga pogosto želeli omejevati na najrazličnejše načine. V večini primerov neuspešno. Zatrl jih je s hitrostjo. Če ni zadostovala, ji je dodal katero od tehničnih bravur. Zunaj igrišč je deloval neopazno. Prosti čas je preživljal v klubski telovadnici in se posvečal krepitvi fizične moči. Klub mu je šel tako na roko, da mu je priskrbel uteži za delo na domu. Bil je obseden z nenehnim izboljšanjem mišične mase in z izgubo odvečne masti. Vse z enim samim ciljem: da bi se spretno kosal z najrazličnejšimi tekmeci, se jim spretno upiral in da bi dodatno izboljšal eksplozivnost. Pri tem je sprva naletel na težavo. V Metzu je tudi med soigralci hitro našel družbo afriških rojakov, v Salzburgu je bilo drugače. Afriški prehrani se je najbolj približal s kuhanjem tudi v Senegalu zelo priljubljenega riža in nepogrešljivih testenin.
Lekcija Bayernu in Kloppov zdrs
V Avstriji se je prvič soočil z odkritim rasizmom. V spominu je ohranil dva dogodka. Prvi: razposajeni 10-letni navijač je ob pogledu na glasno smejočega mimoidočega Senegalca bridko zajokal in se ves solzav stisnil k očetu. »Deček najbrž v živo še ni videl temnopoltega osebka,« je po pripetljaju povedal vidno prizadeti Mané, ki je že ob prihodu v Avstrijo spoznal, da prihaja v mesto, ki ga naseljuje 99% belcev. Drugi: kletvice in žaljivke, ki jih je bil s tekmečeve strani deležen na tekmi z graškim Sturmom. Vse to ga ni odvrnilo od začrtane poti. V svoji drugi sezoni je nadgradil številke iz prve in dokončno zablestel januarja 2014 na pripravljalni tekmi z Bayernom, ko je z bravurami večkrat osmešil Javija Martíneza. Španskega reprezentanta je vidno metalo iz ravnotežja in se je po Manéjevih prebliskih kar petkrat z zadnjico dotaknil travne ruše …
Referenca, ki je pustila sledi v beležkah tujih iskalcev okrepitev. Tistih v Bayernu, ki nikdar ni zmogel poguma, da na Salzburgovo upravo naslovi konkretno ponudbo, a tudi tistih iz Liverpoola in Borussie Dortmund. Do dne, ko se je Jürgen Klopp sam odločil obiskati Mozartovo mesto, da bi se na štiri oči pogovoril z mladim upom in preveril značaj Senegalca. V Nemčijo se je vrnil brez Manéja. »Priznam. Gre za eno mojih največjih napak,« je lani priobčil za Liverpoolovo osrednje glasilo. »To je bil povsem moj spodrsljaj!« Sadio Mané je nekaj mesecev pozneje zapustil Salzburg in se preselil v Southampton, pozneje združil moči s Kloppom in skupaj s karizmatičnim bradatim strategom osvojil evropski vrh. V Avstriji je za sabo pustil bogat spomin na igralca, zapriseženega k popolnosti in nogometaša, ki je na vsak način izstopal iz povprečja. Občinstvo na Red Bull Areni ga bo nocoj znova srečalo, resda v drugem dresu, v katerem je dokončno razprl krila, prepojena z zrelostjo. Bomba je razkošno eksplodirala.
Foto: Gulliver/Getty Images
Vir: Twitter
