Avtor: Nejc Mravlja
29. 9. 2022, 09.54
Letošnji september bi skozi reprezentančno prizmo lahko brez skrbi poimenovali kot mesec zadnjih priložnosti. Poslednji ogrevalni krog pred vijugasto potjo po tokrat sila vroč kostanj v katarsko žerjavico se marsikateri favorizirani kandidatki ni posrečil. Slednje še posebej velja za staro celino, kjer so selektorji nenavdihnjenih in negotovih zasedb malodane s povečevalnim steklom iskali redke pozitivne točke.
Poškodbe in motivacija
Že pred začetkom sklepnih bitk v skupinskem delu Lige narodov je bilo jasno, da bo reprezentančni zbor minil v znamenju polnih zdravstvenih kartonov. Začenši s Francijo (15 poškodovanih) so bili strokovni štabi prisiljeni napolniti sezname brez številnih nosilcev, kar se je posledično poznalo na igrišču. Septembrski rezultati niso in ne bodo merilo za Katar, a če si jih ogledamo pobliže, jih nikakor ne gre pustiti vnemar. V prvi vrsti je bila opazna razlika med ravnjo tradicionalnih stebrov in tisto, na kateri so se v zadnjih dneh dokazovale njihove zamenjave. V moštvu Didierja Deschampsa sta v oči zbodla skromna prispevka Dayota Upamecana in Eduarda Camavinge (če izpostavim le dva posameznika), ki sta proti Danski slepomišila in skrbela za hladne srage potu na nestrpnem selektorjevem hrbtu. “Počela sta marsikaj, česar nočem več videti. Oba to dobro vesta,” je po tekmi zatrdil sivolasi Bask. Nenadno razodetje proti Avstriji problematične vsebine na novo in naknadno vpoklicanih igralcev ni zakrilo. Pričakovane vloge kredibilnih jokerjev za Katar niso izpolnili, po junijskem mrku pa ekipa še zdaleč ni pokazala prebujenega obraza.
Podobno prezahtevna enačba pesti Belgijo, a z različnimi spremenljivkami. Rdeči vragi junija niti v polni zasedbi niso zmogli preskočiti čvrstega Walesa (1-1), v nedeljo pa so z brezbarvno igro klonili proti večnim rivalom Nizozemcem (0-1). Ključno vprašanje za Roberta Martíneza je, kako iz na papirju spodobno popolnjenega (za mnoge precenjenega) igralskega mozaika sestaviti zmagovito zgodbo. Z drugimi besedami: kako večno (pre)visoka pričakovanja pretvoriti v odmeven rezultat. Španski strateg se je sprijaznil z vpoklicem Jasona Denayerja, ki je od konca pomladi do včeraj (postal je član kluba Shabab Al-Ahli iz Dubaja) vedril na sončni upravi, in rosno mladega Zena Debasta (18-letnik je za prvo moštvo Anderlechta odigral pičlih 16 tekem), ki pravih izkušenj in mišic za enakopravno nastopanje na tako visoki ravni še nima. Belgijska navijaška vojska je tokrat ostala prikrajšana še za napadalni rompompom. Ob pomanjkanje zanosa in ustvarjalnost reprezentančnih staroselcev Kevina De Bruyna, Driesa Mertensa in Edena Hazarda se je z besedami, da je “sit in naveličan njihovih vse pogostejših medlih tekem”, neprizanesljivo besno obregnil še prvi mož stroke, ki jo pred svetovnim vrhom prav tako čaka nemalo dela in … rompompoma.
Evropa stagnira
Nezadostna pripravljenost in pomanjkanje motivacije sta prikladna argumenta, ki sta dva meseca pred začetkom mundiala še sprejemljiva. Že res, da bi bilo izrekati dokončne sodbe v tem vsekakor posebnem obdobju povsem nespametno, a se v isti sapi vidi, da nekaterim pošteno teče voda v grlo in da s svojo vsebino ne kažejo nikakršnega napredka. Anglija in Nemčija sta ga v ponedeljkovi klasiki (3-3) z nekaterimi prebliski vsaj zarisali. Trije levi vse od lanskega finala Eura delujejo neprepoznavni – pet porazov na zadnjih petih tekmah pred obračunom z Die Mannschaft – in so celo uspeli obrniti hrbet tehnično dovršeni igri, s katero so zaznamovali vroče poletje 2021. Obdani s posebno energijo avre skoraj v celoti doma prirejenega turnirja (šest od sedmih tekem so odigrali na Wembleyju) na naslednjih izzivih ne glede na bogat igralski mozaik niso znali ponoviti odmevnih predstav, ki so jih na zadnjem evropskem vrhu privedle pred vrata raja. Pred Shawovim ponedeljkovim zadetkom za 1-2 so varovanci Garetha Southgata zadnji gol iz igre dosegli 29. marca ob zmagi nad Slonokoščeno obalo (3-0) …
Nemci so na drugi strani po ovinku v slepo ulico 2018 željni novih presežkov. Glavni kamen spotike: nemalo preglavic z vzpostavljanjem hierarhije v moštvu, ki je podvrženo stalnemu selektorjevemu kolobarjenju (od lanskega evropskega prvenstva je Löwov naslednik Hansi Flick ponudil priložnost kar 51 nogometašem). Da se med štirikratnimi svetovnimi prvaki še ne ve natančno, kdo pije in kdo plača, je nazorno potrdil poraz z Madžarsko (0-1). Izstopajo neobstoječe avtoritete v obrambi – za črni ovci sta se oklicala le Manuel Neuer in Antonio Rüdiger – in v napadu, kjer vse od upokojitve Maria Gómeza manjka redni strelec. Manj zdesetkane, a ravno tako nestanovitne so Portugalska, ki boleha za pogosto nerazumljivimi izbirami Fernanda Santosa, Španija, ki se zdi ujeta v arhaičen, za nekatere celo anahronističen slog igranja, ter v proces okrevanja docela vpeta Nizozemska. Vse tri mukoma, počasneje od pričakovanj navijačev in želja strokovne javnosti potrpežljivo stopicajo za velikim ciljem – suverenim serijskim zmagovanjem. Paradoksalno je od velikih evropskih reprezentanc trenutno največje veselje spremljati Italijo, ki se je iz skupine smrti mimo Anglije in Madžarske prebila v končnico Lige narodov, a si je vrata v Katar z marčevskim harakirijem proti Makedoncem zaloputnila sama.
View this post on Instagram
Brazilija in Argentina v naletu
Nestabilnost evropskih zavojevalk planetarne krone bi lahko sprostila prostor južnoameriškim udeleženkam, ki na dvig najbolj cenjenega nogometnega pokala čakajo že polni dve desetletji. Večina bi najprej pomislila na Brazilijo, ki se pred slehernim svetovnim prvenstvom ne zmore in niti noče otresti papirnate vloge favorita. “Reprezentančna vrata bodo vse bolj priprta,” je pred junijskim sklicem naznanil Tite in s tem de facto zaokrožil seznam 26 izbrancev, ki jih je v zadnjem slabem letu pridno rotiral in z njimi pilil formo pred potovanjem na Bližnji vzhod. Suveren nastop v kvalifikacijah, za katere se zdi, da jih je preskočila s pol moči, in niz prijateljskih tekem s povečini premagljivimi nasprotniki sta Canarinhi vlila polno mero samozavesti. Za Brazilce manj tipična silna odločenost in opolnomočeni Neymar, ki je v zadnjem kvalifikacijskem ciklusu spominjal na Cruisovega Mavericka iz letošnjega nadaljevanja celovečerca Top Gun, sta močna aduta zlato-zelenih, ki bodo budno prežali na najmanjšo napako zlasti evropskih nasprotnikov.
View this post on Instagram
Veliko si od letošnjega mundiala upravičeno obetajo večni brazilski rivali Argentinci, ki bodo v Katar potovali iz zlatega naročja. Lanski osvajalci Cope América, letošnji zmagovalci Finalissime … in za nameček še svetovni prvaki? Četudi se Argentina dveh Lionelov (Messija in Scalonija) v napovedih drži nekoliko v ozadju, se je – zanjo protislovno – otresla viška talenta in podvrgla moštveni energiji, kar v deželi znamenitih asada, mate čaja in dulce de leche (nujnega priboljška za vse sladokusce/ke) s sopomenko prikladno imenujejo Scaloneta. Ker izjema potrjuje pravilo, bodo na že zaradi časa in kraja posebnem svetovnem prvenstvu rezultatski davek bržkone plačale evropske papirnate favoritke. Vprašanje, ki grize mnoge na stari celini, je: katere in v kolikšni meri?
Foto: Guliver Images
