Eden od velikanov brazilskega nogometa, Santos FC, je prejšnji teden dosegel dno. »O Peixe« (sl. riba) je prvič v 111-letni klubski zgodovini sestopil s prve na drugoligaško raven. Dokaz več, da pred rezultatsko in finančno podhranjeno sicer tradicionalno valilnico talentov – v črnobelem dresu so se kalili Pelé, Robinho, Neymar idr. – nikakor ni svetle prihodnosti.
Z eno besedo: tragedija. Manj kot leto po slovesu kralja Peléja hira tudi njegov klub. Vsaj tak je vtis. Veliki Santos FC, serijski zbiralec lovorik, je prejšnji teden s premiernim izpadom iz domače žogobrcarske smetane doživel labodji spev. 22-kratni prvak zvezne države São Paulo, 8-kratni vsebrazilski prvak, trikratni osvajalec pokala Libertadores in dvakratni svetovni šampion se je s še eno medlo predstavo – s porazom 1-2 proti Fortalezi – za vsaj leto umaknil v drugoligaški pekel. Črnobeli svoje igre usode niti niso uspeli privesti do pravega konca, ker so razjarjeni navijači po zapoznelem zmagovitem golu gostov v sedmi minuti dodatka trumoma vdrli na igrišče. Nenavaden dramaturški lok je dopolnil glavni sodnik, ki je, ne da bi odpiskal konec tekme, molče meni nič tebi nič zapustil prizorišče. Šlo je za brutalen zaključek posebne sezone, ki so jo pri Santosu v čast svojega največjega sina praznično poimenovali kralj Pelé (izv. »O Rei Pelé«). Navijaškim pozivom v stilu »še dobro, da tega ni bilo treba podoživljati Peléju« na družabnih omrežjih ni (bilo) videti konca.
Skozi sito črnobelega velikana s plaže so po Peléju smuknili številni nadarjeni mladeniči, ki so pozneje postali zvezdniki svetovnega formata (Diego, Robinho, Neymar, Gabigol …). V zadnjih letih pa je športna in poslovna krivulja pričela strmo padati. Klub tone v kaos in je na robu propada. Samo v zadnjih petih letih se je Santos FC zadolžil za slabih 700 milijonov realov (v protivrednosti dobrih 130 milijonov evrov). Gora, ki grozi, da se bo prihodnji drugoligaški sezoni zatresla in pričela sesuvati na odgovorne v klubu. Ker bančne ustanove ne poznajo milosti, je moral zdaj že bivši predsednik Andrés Rueda nujne tekoče obveznosti poravnati kar prek svojih osebnih računov.
»Zdaj se bodo ti psi še podelali nanj«
Ob naštetem se je pod vprašajem znašla konstrukcija novega stadiona s 30.000 sedišči. Dotrajani Estadio Urbano Caldeira, »Vila Belmiro«, ki sprejme 18.000 duš in je bil slovesno odprt davnega leta 1916, že nekaj časa kleca pod nogami domačih navijačev. Vsaj tako razrvana se zdi članska zasedba ribe, v kateri manjka prepotrebnega soka, povezanosti in energije. Še posebej se je to videlo v obrambi, ki je bila s kar 64 prejetimi zadetki tretja najslabša v pravkar končanem brazilskem prvenstvu, medtem ko v napadu niti izjemni 20-letni skavtom največjih evropskih klubov dobro poznani talent Marcos Leonardo s 13 zadetki ni zmogel vsega storiti sam. Kolumbijski tank Alfredo Morelos, ki je bil septembra priveden iz škotskega Rangers kot rešitelj potapljajoče se barke, je zaradi poškodbe odigral pičle tri ligaške tekme (brez gola).
Morelos pa ni edini pokazatelj zastrupljajočega okolja, ki je povsem zaobjelo velikana iz pristaniškega mesta. Skozi sezono so se nizali ponavljajoči se navijaški izgredi, večkrat prekinjene in odpovedane tekme. Za nameček pa še tole: na dan pred Peléjevim rojstnim dnem – eden najboljših nogometašev vseh časov bi 23. oktobra dopolnil 83 let – je nekoč mogočni Santos FC doživel največje možno ponižanje. Ekipa je odpotovala v Porto Alegre, da bi se tamkajšnjemu Internacionalu zoperstavila v za posebno priložnost izdelanih spominskih dresih s kraljevo podobo …, a s porazom 1-7 doživela debakel brez primere. Pred tem je Santos le enkrat v zgodovini izgubil dvoboj tekmovalnega zmačaja s šestimi goli razlike.
Manj kot 24 ur po katastrofi na jugu se je predvidoma častitljiva spominska slovesnost ob Peléjevem osebnem prazniku spremenila v pust in mrakoben pogrebni sprevod. Eden od navijačev je zasaditev drevesa s čarobno številko 1283 – s toliko goli je bogato kariero zaznamoval sloviti »črni biser« (izv. Pérola Negra) – sarkastično pospremil z besedami: »In zdaj se bodo ti psi podelali na njegovo veličanstvo.« Kakopak je ciljal na trenutno člansko moštvo. Za isti dan dolgo napovedovano odprtje muzeja v Peléjevo čast in spomin je v številčni Santosovi navijaški falangi prebudilo najbolj črne misli. Nekoč mistični klub, ki je v zameno za bogate honorarje gostoval na vseh koncih sveta in tudi na stari celini na stadione privabil na stotisoče vragolij željnih privrženk in ljubiteljev najpopularnejše športne panoge, je po novem drugoligaš. Pravzaprav nepredstavljivo in ponižujoče.
Po Peléju Neymar
Santos je s svojo stoletno ikono s polnim imenom Édson Arantes do Nascimento v 50. in 60. letih doživljal zlato obdobje. Pelé in druščina so v žep pospravili vse tri večne tekmece iz zvezne prestolnice – São Paulo FC, Corinthians in Palmeiras – in v ostri konkurenci osvojili tedaj nepredstavljivih deset Paulistãov, ki so jim dodali šest vsebrazilskih prvenstvemih naslovov, v zbirko pa v letih 1962 in 1963 dodali zaporedni Copi Libertadores in par medcelinskih pokalov.
Nov vzpon so navijači dočakali z vznikom ere preklastega, a, ko je to hotel in bil vrhunsko pripravljen, naravnost imenitnega driblerja. Na Neymarjevih krilih je Santos med letoma 2010 in 2012 osvojil tri »svetopavelske« krone, brazilski pokal (2010) in Copo Libertadores (2011). V osnovi institucija iz zaledja in z vidika prej zgoraj naštetih tekmecev iz zvezne prestolnice São Paulo majhen klub, skozi vrste katerega so nenehno prihajali odlični nogometaši, se je zdel naklonjen božanstvom. Slednja tudi po Neymarjevem odhodu v Barcelono (junija 2013) klubu niso hipoma nehala prikupno mežikati.
Pa vendar so tradicionalno tovarno talentov na brazilski sceni postopoma prehitevali novi, finančno in kadrovsko podkrepljeni deležniki – lep primer je nogometna podružnica gremija Red Bull RB Bragantino. Po zadnjem Paulistãu (2016) je Santos pričel počasi, a vztrajno nazadovati. Zdaj je tragedija popolna.
Foto: AP Photo/Gustavo Garello via Guliver Image