Avtor: Nejc Mravlja
5. 11. 2020, 12.06
Tenisač Andy Murray se je v polfinalu US Opena 2012 precej mučil s češkim tekmecem Tomášem Berdychom, a ga je naposled po zmagi v podaljšani igri četrtega niza le ugnal v kozji rog. Po bitki je zbrane novinarje zasul z redno zbirko klišejev, na lepem pa se mu je približala znana podoba. Murray je previdno dvignil glavo, jo iz začudenja pomaknil nekaj centimetrov nazaj, a se mu je prav tako hitro na obrazu narisal iskren nasmešek. Sean Connery se je sprehodil mimo navdušenega občinstva in rojaku osebno čestital za zmago. Odetemu v oranžno polo majico, nad popkom zapete hlače in izstopajoče-viseča sončna očala je slavnemu filmskemu igralcu uspel poseben šov, a to še ni bilo vse. S sabo je pripeljal še gosta presenečenja: tenisačevo mamo Judy in svojega velikega prijatelja – slovitega nogometnega trenerja Alexa Fergusona. Obisk slednjega je ob vzajemni ljubezni do rumene žogice in dokazu pregovorne škotske povezanosti predstavnikom sedme sile ponudil še eno potrditev: da je prav nogomet stična točka prijateljstva ikoničnega interpreta Jamesa Bonda in legendarnega managerja Manchester Uniteda. Precej manj jih je vedelo in jih še danes ve, da bi Connery lahko popestril zgodovino najtrofejnejšega angleškega kluba, še preden je svoj izdaten pečat vanj vtisnil Sir Alex.
Mleko, želodčne težave in nepričakovano sporočilo
Za mnoge najboljši filmski agent 007 se je rodil v Edinburghu leta 1930. Odrastel je v skromnem okolju delavske družine. V intervjujih je pogosto poudarjal nenehen dež in z nogometom prepleteno otroštvo. »Nismo imeli igrač, nismo poznali televizije. Ure in ure smo brcali žogo.« Želel se je vpisati na tedaj prestižnejšo srednjo šolo v domači četrti Boroughmuir High, a je spoznal, da ta namesto nogometa v ospredje postavlja ragbi. Leta 1942 se je odločil za edino drugo možnost – vpis na Darroch Secondary, kjer je nadaljeval sanje o žogobrcarski prihodnosti. Vojna vihra in vseprisoten strah pred bombardiranjem sta športno udejstvovanje postavila na stranski tir. Učilna zidana je zaprla vrata, oblasti so pouk premestile v dvorec Morningside, kjer se Sean ni počutil najbolje. »Ko me je z nakitom okičena profesorica (izhajala je iz višjega stanu) zalotila med jutranjim razvažanjem mleka, mi je dokončno zaprla šolska vrata. Odzvala se je snobovsko, a mi je dejansko napravila veliko uslugo. Po sili razmer oproščen od pouka sem odtlej imel več časa za brcanje žoge.« 13-letni Connery je postal prepuščen ulici. S svojim ljubljenim ponijem Tichom je dostavljal mleko strankam družbe Wholesale Society. Po zaključenem delavniku se je pogosto podal v Saughton Park, kjer si je na dvorišču dobrodelne ustanove Fet-Lor Club, ta je otrokom iz deprivilegiranih družin nudila brezplačen obrok in toplo prho, prepuščal igranju nogometa. Pri 17-ih je mesto napadalca pri Fet-Lor zamenjal za dokazovanje v britanski mornarici, a se je kmalu pojavila nova težava: ponavljajoča se peptična razjeda, bolj znana kot čir na želodcu. Conneryjevo službovanje njenemu veličanstvu se je tako hitro končalo.
Kratko izkušnjo med marinci sta povzeli tetovaži (»Mum & Dad« ter »Scotland Forever«) in vrnitev na začetno točko. Najstnik je znova poprijel za priložnostna dela: med drugim je bil zidar, reševalec iz vode v lokalnem bazenu in celo uslužbenec pogrebnega zavoda, pri katerem se je srečal z Johnom Hoggom, ki ga je povabil v lokalno amatersko dramsko skupino, a ga ta tedaj še ni tako mikala kot levi kot znamenitega boksarskega ringa v Bonnyrigg Rose Athletic Football Club. V zameno za pet šilingov je lahko dvakrat tedensko brusil pesti v edinburškem predmestju in si prislužil licenco s slovito številko 777. Eden prvih soborcev Nat Fisher je v pogovoru za BBC pred kratkim izpostavil, da so 189 cm visokega Big Tama »… punce zelo oboževale. Vsi smo mu zavidali prepoznavno rjavo jakno iz ovčje volne. V ringu je bilo drugače. Tekmeci so ga pogosto zasuli s krepkimi udarci, ki se jim ni znal upreti. Bil je nesrečen.« Tepežkanja ni dolgo trpel, prvi časopisni intervju je dal kot nogometaš. Lokalni časnik The Dalkeith Advertiser je spomladi 1951 objavil vest o »Connellyjevem« (napačna navedba priimka v izvirniku) neubranljivem projektilu, ki je s 30 metrov pokopal Broxburn Athletic. Dobiten strel je ostal le preblisk, premalo, da bi se nogometna kariera raztegnila na vsaj desetletje. Da je poznejši Bond nekoč nosil rdeče-modri klubski dres, danes spominja igralčeva karikatura na steni gostinskega obrata ob sedežu Bonnyrigga, kjer v posebni sobi v vitrini z lovorikami hranijo Conneryjev telegram, poslan iz Španije 2. junija 1972: »Želim vam veliko uspeha na pokalni tekmi proti Cambuslang Rangers. Stop. Žal vas ne morem spodbujati s tribune … Držim pesti, da bo moj nekdanji klub dosegel cilj. Stop.«
»Tega tipa preprosto potrebujete!«
Deset minut počasne hoje od glavne železniške postaje v Glasgowu se nahaja škotski nogometni muzej, katerega zbirka sega globoko v 19. stoletje, a med bogato zakladnico z izjemo stare fotografije tedaj še najstnika v dresu Bonnyrigga in šopka omemb v zapisnikih tekem, kjer je zabeležen s pravim imenom Thomas, ni obilnejše Conneryjeve zapuščine. Eden od znancev pisca teh vrstic je pred dvema letoma obiskal muzej, v razstavnem katalogu našel zapisnik ene od tekem s Thomasovim avtogramom in si ga želel ogledati, a je ga je s strani vodstva institucije čakala košarica s sporočilom: »Hranimo ga v skladišču. Če vas zanima, v naslednji sobi levo zgoraj se nahaja originalen podpis Führerja iz Olimpijskih iger v Berlinu 1936 …«
Za Conneryja se je tik pred prehodom v članski nogometni svet pričel zanimati v primerjavi z Bonnyriggom uglednejši East Five FC, a je brcanje žoge zamenjala nova strast. Odločil se je posvetiti klesanju mišic in postal predstavnik Škotske na izboru za Mistra Universe. S tretjim mestom ni zadostil svojim apetitom, a so ga opazili avtorji glasbene komedije South Pacific, s katero je ekipa obredla britansko otočje. Zgodba se dogaja na Havajih, igralci so nastopili v kostumih iz rafije, v rokah pa držali sulice. Bodoči Bond se je pri tem zelo zabaval, a ni mogel skriti občutka patetičnosti. Med gostovanjem v Manchestru je organiziral celo nogometno tekmo z lokalno amatersko ekipo, dvoboj je navdušen nad igralčevimi vragolijami spremljal oglednik tedaj vzpenjajočega se Manchester Uniteda, ki se je pod taktirko Matta Busbyja polagoma vzpenjal proti vrhu domače žogobrcarske elite. Skavt je Busbyja opozoril na fanta, » … ki ga nujno potrebujemo«. Sean je prejel povabilo na preizkušnjo, a jo je zavrnil, kar je priznal v enem od poznejših intervjujev. »Hotel sem se preizkusiti, ker preprosto ljubim nogomet, a sem že tedaj vedel, da bi nogometna kariera v najboljšem primeru lahko trajala le do 30.-32. leta, imel pa sem jih 23. Tedaj najbolj slavni filmski igralci (Kirk Douglas, Gary Cooper, Clark Gable, Laurence Olivier) so svoj zenit dočakali po dopolnjenem 30. letu, zato sem izbral drugo pot. Pozneje sem videl, da je bila to najbolj premišljena odločitev v mojem življenju.«
Catherine Zeta-Jones, Claudio Caniggia in Ringhio Gattuso
Življenjska prelomnica je predstavljala odskočno desko za skokovito rast krivulje prepoznavnosti in uveljavljenosti v svetu sedme umetnosti. Tlakoval jo je z vlogami Jamesa Bonda v šestih Eonovih filmih. V kostumu tajnega agenta je leta 1966 v prostorih Pinewood studiev sprejel tedaj sveže svetovne prvake iz angleške nogometne reprezentance. Poldrugo desetletje zatem je goreče navijal za svoje Škote na mundialu v Španiji in posodil glas pripovedovalca v uradnem dokumentarnem filmu prvenstva z naslovom G’olé!. Ker je bil Seanov oče strasten podpornik zeleno-belega Celtica, je javnost upravičeno sklepala v nadaljevanje družinske tradicije, a bila sredi 90. let postavljena na laž. Connery, ki se je v izjavah pogosto opredeljeval za škotsko osamosvojitev in odcepitev od kraljevine, je med snemalnimi premori vse pogosteje zahajal na za navijače Bhoyz osovraženi stadion Ibrox, kjer še danes domuje monarhiji pregovorno zapriseženi Rangers. Geopolitičnim vprašanjem povsem nenaklonjeni nekdanji vodja odnosov uprave The Gers z navijači Jim Hannah, ki je februarja 2017 sklenil 30-letno službovanje, je v pogovoru za lokalni glasgowški časnik priobčil zanimivo anekdoto. »Sean je postal naša blagovna znamka. Pred evropskim gostovanjem v Monaku septembra 2000 bi zaradi njega skoraj ostal brez službe. Bil sem odgovoren za vstopnice. Tedanji predsednik David Murray mi je izročil kuverto z dvema vstopnicama, eno zame, drugo za neimenovanega Francoza. Na dan tekme mi je zjutraj zazvonil telefon. Na drugi strani je zadonel čuden glas moškega, ki se je izdajal za Conneryja. Seveda mu nisem verjel in sem prekinil klic, a me je poklical znova. Odvrnil sem mu, naj se neha pretvarjati, ker njegov glas sploh ne spominja na kultnega igralca. Nekaj minut zatem me je ves razjarjen poklical predsednik in me opomnil, da je skrivnostni Francoz prav Connery … Zvečer mi ga je predstavil na stadionu Louis-II in mi vpričo njega zatrdil: ”Jim, to je moški, ki si ga zjutraj vztrajno pošiljal k vragu!”«
Premeteni poslovnež zna le bežno poznanstvo v pravem trenutku izkoristiti za večstransko korist. Murray se je s Conneryjem spoznal na podelitvi priznanj častnim meščanom Glasgowa in prijateljsko vez z zaščitnim znakom kinematografije uporabil za širjenje prepoznavnosti nogometne blagovne znamke. Če že ni uradno deloval v klubski upravi, pa je Connery postal glavni adut modro-belih pri novačenju okrepitev. »Nisem si želel selitve v Glasgow, kjer pogosto dežuje, a uprava Rangers me je omamila z izjavo: ”Če se nam boš pridružil, boš spoznal Seana Conneryja, tvoji soprogi pa bomo ponudili majhno vlogo v novem filmu o Jamesu Bondu.”«, je junija 2014 med gostovanjem na romunski nacionalni televiziji priznal nekdanji napadalec Florin Răducioiu. »Sprva sem mislil, da gre za šalo, a je žena Astrid dejansko podobna Sophie Marceau …« Romunski reprezentant je ponudbo zavrnil in sprejel finančno bistveno manj ugoden kos pogače pri londonskem West Hamu. Leta 2003 je uprava za egiptovskim Al-Ahlyjem drugega najuspešnejšega kluba na svetu po številu osvojenih lovorik zaigrala na podobne strune v primeru Claudio Caniggia. Razvpitega Argentinca so vabili in naposled prevzeli naftni milijoni iz Katarja (Qatar SC), a je predsednik Rangers prepričevalsko vlogo o podaljšanju sodelovanja s plavolasim napadalcem zaupal Conneryju. »Poklical me je in dejal, naj ostanem. Je nogometni zanesenjak in ljubi Rangers. Ne boste verjeli, ko mu je dopuščal čas, se nam je na dan tekme redno pridružil med vožnjo z avtobusom na domači stadion.« Na Seanovo predstavniško vlogo pri Medvedkih je letos spomladi v intervjuju za najbolj znan napolitanski časnik opozoril zastopnik Gennara Gattusa (za modro-bele je nastopal v sezoni 1997/98) Andrea D’Amico. »Pogajali smo se v Murrayjevi počitniški rezidenci v idiličnem Saint Brelade na otoku Jersey. Osupnili smo, ko nas je ob prihodu pričakal nihče drug kot Sean Connery. Med pogovori je ostal v kuhinji in nam pripovedoval o ljubezni do Italije. Ponudil nam je čaj in kavo. Na smeh nam je šlo, ko smo ga gledali kot butlerja, a sledil je nov šok. Kmalu se nam je pridružila Catherine Zeta-Jones. Tedaj sta se pripravljala na vlogi v nepozabnem akcijskem trilerju Past (orig. Entrapment, 1999) in pred nami vadila tekst. Bili smo prepričani, da sanjamo.«
Ronaldinho, Šimon Peres in Alzheimerjeva bolezen
Skozi odmevno več kot polstoletno filmsko kariero se je Connery znal umakniti v očiščujoči svet čarovnij z žogo in še pravočasno spoznal, da je nogomet odličen komunikacijski katalizator dobrodelnosti. Leta 2005 si je z nekdanjim izraelskim premierjem Peresom na stadionu Camp Nou ogledal dobrodelno tekmo Ronaldinhove Barcelone z izraelsko-palestinsko selekcijo mirovnikov (orig. The Peace Team). Nekaj let pozneje je škotskega reprezentanta Stevena Naismitha opogumil, da je javno spregovoril o težavah s disleksijo. Zadnja leta življenja je agent 007 preživel na Bahamih, daleč od težav ljubljenih Rangers, filmske upokojitve leta 2006 in vse glasnejših govoric o napredujoči Alzheimerjevi bolezni. Čeprav v nogometni svet ne bo več posegel, javnost ob omenjanju slavnega Škota ne bo mogla zatajiti njegove prirojene ljubezni do njenega veličanstva – črno-bele žoge. Enega zadnjih intervjujev, ki ga je po umiku iz zabavne industrije dal novinarju francoskega tednika Le Nouvel Observateur (danes L’Obs), je ugledni novinar François Forestier takole sklenil: »Dvignil je hlačnico in mi pokazal oteklo koleno. Zaupal mi je, da artroza neusmiljeno napreduje in da bo moral kmalu na operacijo. Dejal je, da ga koleno tako v slabem stanju vsak dan spomni na nogomet.« Če bi to vedeli Dr. No, Ernst Stavro Blofeld, Auric Goldfinger ali Emilio Largo …
Foto: Šport TV
