Staš Skube je v letošnji sezoni doživel vse, kar premore rokomet. Od nepričakovanih selitev, finančnih težav do športnih uspehov. Turbulentna sezona v Skopju se počasi končuje, a vrhunec še pride na vrsto. Makedonska ekipa bo 1. in 2. junija igrala na svojem tretjem zaporednem zaključnem turnirju Lige prvakov.
Sezona se je za vas začela z nepričakovano selitvijo iz Szegeda v Skopje. Kako danes gledate na situacijo, ki je prišla kot strela z jasnega?
Nisem bil prvi in ne bom zadnji, ki je to doživel. Dve sezoni sem igral dobro in veliko, nato pa se me je klub enostavno odpovedal. Takrat je šlo za kar velik šok, ampak na srečo se je pojavil Vardar. Kar se tiče same kakovosti rokometa nisem nič izgubil oziroma sem zdaj celo napredoval. Vselej nekako pravim, da če se nekje vrata zaprejo, se drugje odprejo. Sezona je turbulentna, ampak že v tem trenutku jo lahko označimo za uspešno. Prišli smo na zaključni turnir, kar je zares ogromen dosežek. Kdo ve, če bi ostal na Madžarskem morda nikoli ne bi zaigral v Kölnu.
V Szeged ste se vrnili na povratni tekmi četrtfinala letošnje sezone. Vsi smo ujeli tudi situacijo na novinarski konferenci po tekmi…
Ob mojem odhodu iz Szegeda so nekatere stvari še vedno ostale odprte. Glave so bile na tisti tekmi zares vroče, ampak ne obžalujem tega, kar sem povedal. V prvi vrsti sem želel stopiti v bran svojemu trenerju, ki ga je Juan Carlos Pastor napadel tako na tekmi, kot tudi na novinarski konferenci. Zame je zgodba zaključena in gledam samo še naprej.
Novinarska konferenca po tekmi v Szegedu (razgrete strasti od 10:00 naprej)
Ko se že obračava proti prihodnosti. Je ta v Vardarju sploh realna?
Pred tedni smo bili mnenja, da bo klub 99 odsotno razpadel. Zdaj so stvari vendarle nekoliko drugače. Dobili smo določena zagotovila, da je prišlo oziroma, da bo prišlo do rešitve. Po zadnjih informacijah naj bi tudi Sergej Samsonenko (lastnik kluba) ostal v klubu. Pojavljali so se številni scenariji, a verjamemo, da se bo uresničil najboljši.
Finančne težave se vlečejo skozi celotno sezono. Kako težko je bilo vsakič znova odmisliti situacijo in se iz dneva v dan pripravljati na tekme?
Novinarjem, navijačem, javnosti in vsem ostalim, ki niso neposredno vpeti v ekipo je to težko razumeti. Mi igralci tekmovalno uspešnost postavljamo daleč pred vse drugo. Smo igralci, ki želimo zmagovati in tako smo šli tudi v vse tekme. Imeli smo določene sestanke tekom sezone, ampak to smo odmislili in zaigrali po najboljših močeh. Če ne drugo, smo na tekmah igrali tudi za našo prihodnost, da smo se predstavili rokometnemu trgu in igrali tako rekoč za naša eksistenco.
Skozi kariero ste v bistvu sami poskrbeli zase. Tudi v prispevku za EHF ste izpostavili, da ni bilo veliko ljudi, ki bi verjeli v to, kar ste postali.
Visoki igralci potrebujejo eno ali dve dobri tekmi in so takoj kovani v zvezde. Mi majhni pa se moramo dokazovati iz tekme v tekmo, iz tedna v teden, iz dneva v dan. V karieri ni bilo veliko ljudi, ki so verjeli v moje sposobnosti. Sam pa nikoli nisem nehal delati in verjeti. Prav zaradi tega mi je moja zgodba še toliko bolj pri srcu. Vse kar sem dosegel, sem dosegel z veliko truda in dela.
Ste sami poiskali tudi že kakšno alternativno rešitev v primeru črnega scenarija. V primeru, da bi poletje preživeli brez kluba?
Kakšnih konkretnih pogovorov nisem imel. Smo že sredi maja, ko imajo številne ekipe že sestavljene kadre za naslednjo sezono, tako da bi bilo težko v primeru razpada, vendar sam verjamem, da bo klub preživel in da bom na visokem nivoju igral tudi v naslednji sezoni. S tem bi dobili igralci tudi dovolj časa, da bi si, če bo to potrebno, zagotovili rokometno prihodnost.
Pri ohranjanju rokometne prihodnosti imajo veliko težo tudi navijači. Na zadnji tekmi letošnje sezone proti Szegedu je bila atmosfera naravnost neverjetna. Makedonci so na ulicah noreli že leta 2017 ob naslovu, zdi pa se, da je navijačev od takrat le še več.
Tega ni nikjer v Evropi. Tudi Szeged ima sijajne navijače, ampak ta kulisa v Skopju je zares nora. Tu ne navija skupina 200, 300 ljudi, tu navija celotna dvorana. In prav oni so nam na prvi tekmi proti Szegedu dali krila, da smo v zaključku opravili z večino dela na poti do finala v Kölnu.
Turbulentna sezona je poskrbela tudi za močno povezanost med vsemi igralci. Temu sledijo tudi rezultati, ki v letošnji sezoni v nobenem pogledu ne zaostajajo za lanskimi, predlanskimi.
Izjemno smo se povezali, smo prava ekipa. Igramo dobro, atraktivno in učinkovito. Ne bom rekel, da eden drugemu beremo misli, ampak v določenih segmentih smo se našli. Tudi samo razmišljanje posameznikov je na istem imenovalcu. Veliko zaslug pri tem pa ima tudi trener.
Do trenerja še prideva, najprej bi ostal še malce pri igralcih. Najvišji med njimi je Latvijec Dainis Krištopans. Ob spremeljanju njegovih potez sem navdušen, saj z lahkoto usmerja svojih 215 centimetrov in 135 kilogramov.
Tudi mene fascinira. Trenutno je najboljši desni zunanji igralec na svetu. Igra 60 minut, gara v obrambi ter v napadu in to na najvišjem možnem nivoju. Zna zabiti z razdalje, slalomira proti 6-metrski liniji. Ima zares vse, kar bi si lahko zaželel. Stvar, ki me najbolj navdušuje pa je njegova koordinacija. Poznamo primere, ko so visoki igralci nerodni. Krištopans je pravi fenomen, kar se tega tiče. Z 215 centimetri se poigrava in navdušuje. Popoln igralec.
Vardar je nedavno potrdil svoj 13. naslov državnih prvakov.
Če imate na desni strani neumornega velikana, pa je bilo na levi strani zunanje linije veliko težav. Harbok je v sezono vstopil s poškodbo, ob njegovi vrnitvi pa ste izgubili Dissingerja po grozoviti poškodbi na finalu SEHA lige.
Na položaju levega zunanjega smo imeli kar nekaj težav. Večino časa je na tem položaju letos igral Karačič. Tudi z njim sem se dobro ujel in odlično sodelujeva. No se pa počasi vrača Sergej Harbok, ki je večji del sezone okreval po poškodbi kolena. Seveda ne moremo pričakovati, da bo v trenutku znova v tako dobri formi kot je bil, ampak počasi prihaja nazaj. Tudi Dissinger je že treniral in odigral tudi tekmo državnega prvenstva. Veseli dejstvo, da bomo v Kölnu imeli široko klop. Manjkal bo samo Vuko Borozan, ki pa se je v bistvu sam izločil iz enačbe. Tekom sezone je izgubil zaupanje v vodstvo in prekinil sodelovanje.
Zdaj pa še trener. Je mlad, zna se poistovetiti z igralci, ob vodenju na igrišču pa prinaša ogromno miru. Je to prava mešanica?
V letošnji sezoni nihče ne bi bil bolj primeren za vodenje kluba kot Roberto Garcia Parondo. Šele pred kratkim je zakorakal v trenersko kariero in ta vpogled v glavo igralca mu daje veliko prednost. Ima avtoriteto, ampak nikoli ne povzdigne glasu. Ni vpitja, ni izpostavljanja slabih stvari. Je umirjen in točno ve, kaj reči v danem trenutku. Pred njim je zares svetla trenerska kariera.
Letos bo vsaj eden izmed Slovencev dvignil naslov elite. V vsakem klubu imamo vsaj enega igralca, kar slovenski rokomet postavlja izjemno visoko.
Sijajna situacija. Skupaj nas je kar 8. Sedem igralcev in pa Uroš v vlogi pomočnika pri Kielcah. To je sijajna zgodba in dodatno potrdilo kvalitete slovenske rokometne šole.
Sami ste verjetno tekom sezone stiskali pesti tudi za danski Bjerringbro-Silkeborg, kjer igra vaš brat Sebastian. Kako gledate na njegovo sezono?
Žal jim ni uspelo dobiti praktično že dobljeno tekmo proti Wisli. Še ena potrditev več, da je na danskem mogoče prav vse. Liga je izjemno izenačena, upam pa, da jim znova uspe priti dovolj visoko, da bi se uvrstili v Ligo prvakov.
Foto: Vardar/Facebook