Avtor: Nejc Mravlja
22. 4. 2025, 12.40
V enem od sproščenejših intervjujev je navrgel, da ima vedno vsaj tri mnenja o vsem: eno za moštvo, drugo za medije in eno zase. S tem vodilom se je rojeni hribovec iz Sauerlanda štiri desetletja potikal skozi plasti profesionalnega nogometa. Deloval je kot zloben krokar, rabelj z bičem ali nikoli potešen šank fanatik. Na koncu je ostal skrivnost tudi za tiste, ki so ga dobro poznali.
Tipi, kot je bil Lorant, v današnjem športu ne obstajajo več. Izučeni slikopleskar najbrž ne bi zdržal z zvesto spremljavo medijskega svetovalca, ki bi njegove izjave iz sveta iskrene in iskrive sočnosti neprestano vračal v meje politične korektnosti in jih krojil tako, da ne bi nikogar zbodel, kaj šele užalil. Lorant je govoril, kot je igral: »Napadalce je znal pokositi za šalo,« je o njem zatrdil legendarni Hennes Weisweiler. »Ostal je tvoja senca. Samo čakal je na pravi trenutek in hipoma prešel v napad.«
Oči za talente
Po uspešnem začetku kariere v vlogi napadalca Westfalie Herne se je v zgodnjih 70. letih prelevil v nepopustljivega obrambnega vezista Borussie Dortmund in Rot-Weiss Essna, kjer je zanesljivo in hvaležno kril hrbte številnim vrhunskim strelcem, kot sta bila Jürgen Schütz in tedaj še mladi Horst Hrubesch. Ker je že v zgodnji mladosti poleg aktivne kariere na igrišču deloval tudi poleg njega kot amaterski trener, je kmalu izostril oko za nadarjene igralce. Javna skrivnost je, da je bil prav tedaj 26-letni Lorant tisti, ki je poznejšega tanka Hrubescha iz Hamma privabil na znamenito essensko Hafenstrasse in tedaj na prvo žogo povprečnemu in okornemu napadalcu utrl pot med svetovne zvezde.
Lorant, ki se ga je zavoljo grobosti in neusmiljenih drsečih startov kmalu oprijel vzdevek »Beinhart« (sl. trdovratna noga), je svoje najbolj plodno obdobje užival v Frankfurtu, kjer je pri Eintrachtu uspešno čistil za hrbti Jürgena Grabowskega, Bernda Nickla, Buma Kuna Čaja in Bernda Holzenbeina, ki je o neizprosnem pometaču dodal: »Strah me je bilo njegove ostrine. Če me je nasprotnik spravil ob živce, sem mu zagrozil z Wernerjem in odvrnil: ”Nataknil ti bom Loranta!” S tem sem ga uspešno utišal.« Kot najbolj zlovešč adut v orlovem gnezdu je Lorant nosil velik del odgovornosti za Eintrachtov uspeh v finalu pokala Uefa leta 1980 in ob dvigu domače pokalne lovorike naslednje leto.
»V nogometu ni čudežev. Pika!«
Nikdar ga ni zanimala njegova javna podoba. Na neki točki pa se je vendarle zgodil prelom in začel je slediti lastnostim von Grimmelshausnovega junaka najdenčka Simpliciusa Simplicissimusa. V kratkem: na eni strani grobega, neizbrušenega lika, ki po drugi strani uteleša naivnost, nagonskost, neposrednost in preprostost. Nihče drug v nemškem nogometnem svetu 90. let ni tako redno sejal prodornih, duhovitih in nepozabnih domislic in komentarjev, ki so se hitro znašli v analih najbolj markantnih nogometnih izjav vseh časov. Njegova miselno-vsebinska vzornika Ernst Happel in Branko Zebec sta bila bistveno bolj molčeča, Lorant pa je v stilu patološko jeznega vojaškega polkovnika vneto in nepretrgoma rohnel v mikrofone. Za pokušino: »Sit sem tega nenehnega tarnanja! ”Včasih me boli mišica, včasih to in ono …” Drek! Včasih smo tekli kot nori, s težkimi ščitniki na golenih. Ne morem verjeti, kakšne mevže imamo danes v naši ligi!«
Da je bil v resnici tehnično podkovan in sem ter tja tudi zelo preudaren igralec, dokazuje že njegova izstopajoča statistika prostih strelov. Iz 27 poskusov, kolikor jih je izvedel na več kot 300 tekmah Bundeslige, jih je kar 22 (81%) poslal za golovo črto! Od ostalih ga je ločilo to, da uspeha nikdar ni dojemal kot splet okoliščin ali namenjene usode, temveč kot posledico nenasitne pripravljenosti na žrtvovanje in trpljenje. »V nogometu ni čudežev,« se je glasil njegov moto. »Nogomet je delo, delo in še enkrat delo. Bistvena je disciplina. Od prstov na nogah do lasnih konic. Pika!«
Tektonski premiki v levjem krdelu
S tem odnosom je kot trener zaoral ledino spomladi leta 1992 pri TSV 1860 Münchnu in kaotičen bavarski klub v manj kot desetletju privedel iz tretje lige na prag lige prvakov. Že dejstvo, da je prelomni uspeh dosegel v nečimrnem in pogosto preveč žuborečem okolju münchenskega lokalnega kluba, kjer se iz vrtinca sredobežnih in sredotežnih sil dan za dnem valijo polena pod trenerjeve noge, kaže na to, kakšnih kvantnih premikov in podvigov je bil karizmatični strateg zmožen v svojih najboljših letih.
Ob boku baročno zaobljenega pivovarniškega mecena in tedanjega klubskega predsednika Karla-Heinza Wildmoserja se je Lorant v javnosti redno pojavljal kot betežni dvorni norček, ki pa je bil opremljen z absolutno oblastjo nad ekipo. Trener z ikonično belo-sivo pričesko »na ježka« je bil pravi levji kralj. Njegove spretne roke so se potrudile, da je več bavarskih zveri zraslo v bundesligaške ikone. Le kaj bi bilo z Bernhardom Winklerjem, Mannijem Schwablom, Olafom Boddnom ali Martinom Maxom, če se v svojih najboljših letih ne bi srečali z Lorantom?! In, ali bi zastrašujoč buldog, kot je bil Jens Jeremies, sploh mogel zagotoviti stalno mesto v nemški reprezentanci brez mentorstva trenerskega pitbula tipa Lorant?
»Naj pridigam igralcem? Saj nisem župnik!«
Nesporno je, da münchenski levi nikdar prej ne pozneje niso dosegli takšnih uspehov kot prav pod Lorantom, ki ga je Wildmoser jeseni 2001 po odmevnem porazu proti mestnemu rivalu Bayernu (1-5) odpustil. Javnosti je svoj slog vodenja opisal takole: »Vsak ima lahko svoje mnenje, a na koncu šteje zgolj moje!« Lagal je kot pes, ko je dodal: »Zakaj bi se pogovarjal z igralci, saj nisem župnik, zaboga!«
Znotraj slačilnice je užival velik ugled zaradi neposrednosti, pripravljenosti na kompromise, izdatne naklonjenosti in skrbi za nadarjene ambiciozne nogometaše. Ko je zapustil delovno okolje na Grünwalder Strasse, je strastni kadilec izgubil samozavest. Kot bi jo odvrgel nekje med potjo na naslednje pogosto kratkotrajne karierne postaje v Južno Korejo, Grčijo ali Turčijo. Brez bundesligaškega ognja je padel v brezzračni prostor in pest krute realnosti ga je udarila v obraz. Po letu 2005 je postal hvaležna in lahka tarča tabloidnih medijev: zakonske in finančne težave, nastopanje v resničnostnih šovih, vožnja pod vplivom alkoholnih hlapov in vselej veliko, res veliko cigaret. Stopnjevalo se je do te mere, da je postal žogica za uničevanje v kanalih interesnih združenj – in posledično prostovoljna žrtev lastne podobe –, za katere je zvesto igral vlogo neusmiljenega laskavca.
Preobratom usode je uspel parirati vsaj tako spretno, kot je prestrezal nešteta novinarska vprašanja in često uporabil svojo najljubšo repliko: »Briga me!« Četudi veliki nogometni klubi niso trkali na njegova vrata, še zdaleč ni izgubil ljubezni do nogometa. Nezahteven, kot je bil, je pripomogel lokalnim ekipam do zanje spektakularnih dosežkov. S TSV Waging am See je spomladi 2015 s šokantno vključitvijo Maxija Hösleja v izdihljajih tekme za obstanek v zadnjem kolu trauensteinske okrožne lige poskrbel za »waginški čudež« (joker Hösle je v poslednji akciji na tekmi z münchenskim ESV iz prostega strela – torej »po Lorantovo« – zadel za 1-1 in ekipi podaljšal bivanje v »becirkligi«).
Nekaj let je prebival celo v dotrajanem avtodomu. Nikdar se ni javno pritoževal nad svojim razpadajočim življenjem, katerega jesen je preživel v domu starejših občanov in občasno treniral najmlajše nogometaše. Nadaljeval je vse do nove, zanj zadnje prelomnice, po kateri zaradi mukotrpne bolezni ni šlo več naprej. Do konca je ostal zvest še enemu svojemu nepozabnemu stavku: »Igralca zamenjam le, če si zlomi nogo.«
Foto: SVEN SIMON/Huyssenallee via Guliver
