Reprezentanca Rusije je ena od svetovnih nogometnih sil, s katero imajo slovenski nogometaši zelo dobre izkušnje. Spomnimo se samo velikega slavja v Ljudskem vrtu in zlatega Zlatka Dediča, ki je s "kung fu" udarcem v obup pahnil "Zbornajo komando" in celotno nacijo.
Selektor: Stanislav Čerčesov
Selektor ruske reprezentance je nekdanji vratar Stanislav Čerčesov, ki vztraja že več kot 4 leta. Je drugi Rus zapovrstjo za krmilom zbornaje, potem ko sta pred tem Rusijo med svetovne velesile – neuspešno – poskušala zavihteti Nizozemec Dick Advocaat in Italijan Fabio Capello. Čerčesov se je po zadnjem SP odločil za menjavo generacije, tako da ta hip med ruskimi reprezentanti težko najdemo koga, ki bi imel za pasom krepko več kot 30 nastopov za reprezentanco.
Največji zvezdniki: Jurij Žirkov, Aleksej Mirančuk in Denis Čerišev
Povprečje močno kvari Jurij Žirkov (igral je tudi pred 11-imi leti v Mariboru), ki ima 100 nastopov, kar 14 izmed tistih, ki so sodelovali na novembrski ruski reprezentančni akciji, pa je zbralo manj kot 10 tekem za zbornajo. Ob Žirkovu sta najbolj znana člana trenutne zasedbe Atalantin vezist Aleksej Mirančuk ter Valenciino krilo Denis Čerišev.
Največji dosežki na EP in SP:
Kljub temu, da ruski klubi in ruska zveza vlagajo ogromne milijone v klubski in reprezentančni nogomet, “zbornaja komanda” redko prihaja na največja tekmovanja. Za mundialu 2018 je igrala zgolj zato, ker ga je tudi sama priredila. Na njem je potem v osmini finala presenetljivo izločila Španijo, v četrtfinalu pa nato izgubila proti Hrvaški.
Mesto na lestvici Fifa: 39. mesto
Najvišje je bila ruska reprezentanca uvrščena davnega leta 1996, ko so bili tretja reprezentanca sveta.
Dosedanji dvoboji s Slovenijo:
Ko govorimo o nogometnih obračunih Slovenije in Rusije, se mi v spomin prikličeta dve izjemno pozitivni izkušnji za našo reprezentanco, za naše navijače, za naš nogomet. Prvi septembrski dan pred devetnajstimi leti, mitski stadion za Bežigradom, tribune Plečnikove monumentalne mojstrovine nabito polne, vzdušje izjemno.
Prvi polčas je minil brez zadetkov, na začetku drugega pa najprej zadetek Milana Osterca. Deset minut kasneje je izenačil Egor Titov, in ko je že kazalo, da se bo obračun končal z remijem, je tik pred koncem Slovenija izvajala kot z desne strani. V kazenskem prostoru je bila nepopisna gneča, žoga je letela pred ruski gol, sodnik Graham Poll pa je pihnil v piščalko. Nihče ni vedel, zakaj, a dosodil je enajstmetrovko za Slovenijo.
Uspešno jo je izvedel Milenko Ačimović, Katančeva četa je osvojila pomembne tri točke, ljudje na stadionu in pred televizorji so bili v deliriju. Dva meseca in pol kasneje je to zmago v Bukarešti pozlatil Mladen Rudonja in nas prvič uvrstil na mundial.
Osem let kasneje je imela Rusija izvrstno priložnost za revanšo. Play-off za uvrstitev na SP 2010. Prvo tekmo na Lužnikih je naša reprezentanca izgubila z 1:2, povratna je bila na Ljudskem vrtu. Ta je pokal po šivih. 12500 gledalcev. Bilo je tik pred koncem prvega polčasa. Protinapad Slovenije, visoka podaja z desne strani v kazenski prostor, kamor je kot blisk pridirjal Zlatko Dedič, podstavil nogo in matiral Akinfeeva. 1:0. Rezultat se do konca ni spremenil. Slovenija pod vodstvom Matjaža Keka si je priigrala drugi mundial. Tokrat južnoafriški.
VIDEO: Zadetek Zlatka Dedića
Ruski predsednik Viktor Anatolevič Medvedev bi se na častni tribuni najraje pogreznil v tla, medtem ko je tik ob njem njegov gostitelj takratni slovenski ministrski predsednik Borut Pahor nasmejan do ušes prešerno skakal od navdušenja. Pol ure kasneje je v garderobi dobil v roke ščetko za čevlje in očistil Dedičeve kopačke. Da bi izpolnil svojo obljubo, bi sicer moral očistiti kopačke vsem našim reprezentantom. A saj veste, kako je s politiki in njihovimi obljubami.
Foto: Šport TV, Sportida.com