Avtor: Nejc Mravlja
19. 5. 2022, 09.56
Iz seviljske nogometne peči je sinoči dišalo po nostalgiji. Trume glasno pojočih otoških in nemških navijačev “zgoraj brez” so z dogodku primerno obvezno pivsko spremljavo
spominjali na porumenele klišeje romantične preteklosti. Tisti nekoliko Izkušenejši pristaši obeh ekip so na španski jug prinesli zvrhan koš lepih spominov na uspehe prejšnje zlate
generacije, na kateri se je skozi dolga desetletja čakanja na nov mednarodni mejnik nabralo nemalo prahu, ki ga je bilo končno potrebno obrisati. Zgodovinsko priložnost so želeli
zgrabiti oboji. V finalu Evropske lige na mitskem Sánchez Pizjuánu, ki je bil s kapaciteto 43.000 mest glede na težo in pomen tekme bistveno premajhen za vse zainteresirance (v Sevillo je skupaj romalo več kot 150.000 škotskih in nemških vernikov). Eintracht bi se z lovoriko prvič po edini celinski kroni – pokal Uefa je leta 1980 izbojeval še pod zastavo Zvezne republike Nemčije – umestil na mednarodni zemljevid. Še dlje so na novo evropsko slavje čakali modrobeli. Ikonični kapetan John Greig je po epski finalni zmagi nad moskovskim Dinamom z dvigom Pokala pokalnih zmagovalcev spomladi 1972 uspel prehiteti prvo planetarno energetsko krizo …
O kupčkanju najbogatejših pod danes razvpitim skupnim imenom Superliga tedaj ni razmišljal še nihče. Včerajšnji finale je, razpet med poldrugim stoletjem obstoja Rangers in
123-letno zgodovino Eintrachta, vseboval okus »tradicije proti tradiciji«, kot je v začetku tedna v kamero nemške nacionalne televizije ponosno razlagal Eintrachtov predsednik Peter Fischer. Svoj lonček je pred tekmo pristavil trener “Gers” Giovanni van Bronckhorst, ki je igralce podžgal z izjavo, naj izkoristijo edinstveno priložnost. »Lahko postanete del klubske zgodovine. O vas bodo govorili čez 30-40 let na enak način, kot vam je o svoji zlati zgodbi pripovedovala generacija ’72.« Potrebno je bilo vtisniti zadnji pečat in uspešno opraviti še poslednjo nalogo, tisto, ki sta se je obe strani, kot je v navadi, lotili z enako mero samozavesti in tresočih nog. »Pred finalom ti po glavi rojijo vsi možni scenariji,« je na novinarski konferenci iskreno priznal kapetan Orlov Sebastian Rode. »Naslov bi bil prelomnica naših karier, za večino v naši zasedbi nesporen vrhunec športne poti.«
Mešanica škotske srčnosti in nizozemske prefinjenosti
Tako v Glasgowu kot v Frankfurtu sredi lanskega poletja še zdaleč niso načrtovali tako odmevnega preboja na mednarodni sceni. Škoti so na krilih neuničljivega desnega bočnega
branilca Jamesa Tavernierja (do finala je prispeval kar sedem golov in postal naj strelec Evropske lige) sezono pričeli pod taktirko Stevena Gerrarda in jo po novembrskem odhodu
nekdanje igralske ikone Liverpoola k Aston Villi s povratnikom van Bronckhorstom nemoteno nadaljevali. Bivši vezist, ki je za Rangers v treh sezonah na prelomu tisočletja osvojil pet lovorik, je s spremembo taktične sheme iz 1-4-3-3 v 1-3-5-2, ki se po potrebi glede na nasprotnika lahko hitro prelevi v 1-5-4-1, zadel terno. Na krilih Nizozemčeve prekanjenosti, ki se je je navzel domiselno sestavljen igralski mozaik, so v spomladanskih izločilnih bojih po vrsti padli Borussia Dortmund, Crvena zvezda, Braga in v polfinalu še Kamplov RB Leipzig. Vsi našteti so podlegli močni škotski prevladi v posesti (prav Rangers so Evropsko ligo sklenili z najvišjim številom uspešnih podaj), neutrudni bojevitosti, lisjaštvu krilnega virtuoza Ryana Kenta in, če že ni šlo drugače, neprebojnosti domače trdnjave z imenom Ibrox Stadium.
Desetletje po padcu na dno so modrobeli potrkali na vrata Svetega Petra. Nemški branilec lanskega osvajalca škotske ligaške krone Leon Balogun je sinočnjo preizkušnjo označil za »osebno poravnavo«: »V domovini sem igral za Mainz, za katerega je rivalstvo z Orli nekaj posebnega, zato moram storiti vse, da osrečim oba moja kluba.« Na tekmečevo raznovrstnost je opozoril Eintrachtov trener Oliver Glasner. »Zmožnost Rangers, da obrambno formacijo hitro spremenijo iz treh v štiri ali celo pet igralcev v liniji, na nasprotnika nikakor nima blagodejnega učinka. So izjemno močni, izvrstno kondicijsko pripravljeni, lačni žoge in kot taki neustrašni v drsečih startih. Odlikuje jih jasna strategija koriščenja posesti. Navsezadnje so iz tekmovanja že izločili dve nemški zasedbi.«
V srcu Evrope je ponovno zadišalo po okusni nogometni kavi
Ne. Zgornja krilatica ni izvita iz katere od priznanih andaluzijskih trt. Eintracht, ki je minuli vikend sklenil nemško prvenstvo na skromnem 11. mestu, je skozi evropsko pustolovščino
reševal sezono. Njen mednarodni del so Orli opravili brezhibno – celo brez poraza – s skoraj toliko zmagami (7 na 13 evropskih tekmah) kot v vsej Bundesligi (10 na 34 tekmah), izstopalo je prestižno slavje na četrtfinalnem obisku Barcelone (3-2). Trenerju Glasnerju je pred sinočnjim vrhuncem nekaj skrbi povzročil zdravstveni karton (poškodba Hintereggerja in vprašljiv nastop Lindstrøma, ki je stisnil zobe in se znašel v udarni enajsterici), a se je avstrijski strokovnjak ponovno oprl na za napadalno produkcijo ter izvedbo smrtonosnih protinapadov nepogrešljiv trio KKK (Kostić-Kamada-Knauff). Mesto med vratnicama je pripadlo bivšemu članu Paris Saint-Germaina Kevinu Trappu (k njemu se kmalu vrnemo), ki je finale, v katerem ni bilo prostora za malodušje, primerjal z »uresničenimi sanjami«. Na treh preteklih medsebojnih obračunih – vsi so bili odigrani v 60. letih minulega stoletja – se Rangers in Eintracht nista razšla z manj kot petimi doseženimi goli …
Nič manj od sredinega gala evropskega večera niso pričakovale presežkov željne škotske in nemške navijaške legije. V večnost so se po maratonski bitki in njenem ekstatičnem
zaključku vpisali igralci kluba »iz čudovitega mesta ob Majni«. Otroci so že sladko spali, ko je Kevin Trapp dve minuti pred koncem podaljška po čudoviti priložnosti Kenta junaško rešil soigralce pred golom za šah mat, potem pa v izvajanju enajstmetrovk, ko je ozračje nad Sevillo postalo zadušljivo, zaustavil strel edinega grešnika Aarona Ramseyja.
Solze žalosti so oblile obraze navijačev Rangers, ki je pol stoletja po prvem celinskem naslovu ostal brez nadgradnje, Eintracht pa je na drugi strani veličastno prekinil 42-letni post. Generacija Orlov, ki so maja 1980 v povsem nemškem finalu pokala Uefa ugnali Borussio Mönchengladbach (mdr. Bernd Hölzenbein, Bernd Nickel, Brunno Pezzey, Bum-kun Ča, Werner Lorant, Willi Neuberger in marca preminuli Jürgen Grabowski, ki je nekaj tednov pred tedaj še dvodelnim finalom zaradi poškodbe predčasno sklenil kariero, trener Friedel Rausch) je dobila polnopravne naslednike, Nemčija pa rekordnega petega predstavnika v prihajajoči Ligi prvakov, tistega, ki je domače prvenstvo sklenil v spodnjem domu in je četrt stoletja po nenavadnem Schalkejevem potovanju na prav tako odštekan način prišel do naslova v drugem najprestižnejšem tekmovanju na stari celini. »Vsi smo junaki,« je po čustvenem zaključku priznal vzradoščeni Trapp in iskreno dodal: »Brez navijačev nam ne bi nikoli uspelo.«
Foto: Manu Fernandez/AP via Guliver
