Avtor: Nejc Mravlja
30. 11. 2023, 10.32
Novost, ki je bila preizkusno uporabljena na klubskem mundialu pred sedmimi leti, je danes stalna spremljevalka globalnega nogometnega dogajanja. V prvi vrsti v Evropi. Prav nič se ne bi zmotili, če bi zatrdili, da je VAR okupiral staro celino. Vso? Ne povsem. Skupina klenih Švedov se prodornemu osvajalcu brez opore Asterixa, Obelixa in neustrašnih Galcev pridno upira. Prva liga (Allsvenskan) največje nordijske in skandinavske sile je edino od elitne evropske trideseterice državnih prvenstev brez uporabe video asistence. Zakaj in čemu je nekoč dežela Vikingov tako odločno zavzela kljubovalno stališče in kako ji ga je uspelo zadržati?
»Ko igralec doseže gol, ga z navijači ne more več slaviti,« je v enem od zadnjih intervjujev za vodilno domačo komercialno TV hišo izpostavil predsednik zveze švedskih nogometnih navijačev (orig. Svenska Fotbollssupporterunionen, kratica SFSU) Isak Edén. »VAR bi nam vzel čustva, ki so za igralce in navijače najpomembnejša.« Do tu vse lepo in prav. Nič novega, ker gre za že nekoliko oguljen argument nasprotnikov – tako klubov kot navijačev – rabe novodobne tehnologije. »Uvedba VAR-a odkrito posega v srce športa, v prvi vrsti v čustva,« so zapisali pri IFK Norrköpingu. »Slaviti gol ali se spontano jeziti ob nasprotnikovem zadetku sta sestavna dela navijaške izkušnje.« Uprava 13-kratnega švedskega prvaka je šla še dlje in v proračun ne namerava vključevati sredstev za namestitev video asistence. »Počivamo na spodobnih finančnih temeljih, a bomo sredstva raje kot za VAR namenili za postavitev hibridne zelenice.«
Bolj kot neskončno godrnjanje o plusih in minusih VAR-a ali stroškovna komponenta prebivalce kraljestva Karla XVI. Gustava moti tehnološki poseg v bistvo igre. »Dosje VAR na Švedskem ne sproža zgolj osnovne dileme za in proti, marveč je skozi leta razširilo pomen. Postalo je simbol modernega nogometa, ponorele globalizacije, megalomanskosti in vsesplošne komercializacije. Nočemo biti del tega in se mu želimo odločno upirati,« ne popušča Edén.
»Osnovno vprašanje je: komu je nogomet pravzaprav namenjen? V pravkar končani prvoligaški sezoni smo podrli rekord obiskanosti stadionov (povprečje 10017 gledalcev na tekmo), kakovost tekmovanja strmo raste, čeprav je vsebina na igrišču še vedno precej nemarna. Podobno velja za reprezentanco (ostala je brez uvrstitve na Euro 2024), ki tako slaba ni bila vse od 80. let, a ljudje ji ostajajo zvesti, enako pogosto spremljajo prvenstvene tekme. Po mojem mnenju predvsem zato, ker ohranjamo občutek pristnosti. Nogomet, klubi in vse ostalo je namenjeno nam: navijačem.« Konec koncev tudi vodja SFSU ni pozabil poudariti, da so prav slednji odigrali ključno vlogo v nasprotovanju novi tehnologiji. »VAR ni našel mesta na Švedskem zgolj zavoljo javnega neodobravanja. Klubi in organizirani navijači so mu na letnih skupščinah izglasovali jasno nezaupnico. Odločitev je plod demokratične volje. VAR pa razumemo kot znak nedemokratičnega nogometa, ki je zavzel ostalo Evropo.«
Na Švedskem klubi pripadajo članom. Po nemškem vzoru znamenito pravilo 50+1 preprečuje velikopoteznim vlagateljem, da bi si prilastili več kot 49% delež in si posledično prisvojili nadzor nad upravljanjem. Med 32 klubi iz prve in druge lige (Allsvenskan in Superrettan) je jih je večina – 18 – glasovala proti uvedbi VAR-a. Med prvoligaškimi nasprotniki najdemo novopečenega prvaka Malmö FF, AIK iz Solne, IF Elfsborg, Djurgårdens IF in prej omenjeni IFK Norrköping … skupaj kar 11 od zadnjih 12 državnih prvakov. Izjema je lanski šampion BK Häcken. Kot je v pogovoru za vodilni lokalni nogometni spletni medij po koncu zadnjega prvenstva pojasnil nekoč aktiven nogometaš in od leta 2019 športni direktor lige (orig. Svensk Elitfotboll) Svante Lennart Samuelsson (še) ne gre za plebiscitarno podporo. »Težko bi govorili o vsesplošnem zavračanju VAR-a, a večina najbolj zvestih in zagrizenih navijačev svojega ogorčenja nad tehnologijo ne skriva. Prav ti so množično obiskali klubske skupščine in glasovali proti.« Nazoren primer je IFK Norrköping, pri katerem je marca večina od 197 prisotnih zavrnila VAR, ki ga po Edénovem mnenju na Švedskem iz razumljivih interesov večinsko zagovarja le sindikat sodnikov.
Da bi prepričali neopredeljene, bi zadostoval pogled čez mejo. »Norveška liga deluje na podobnih temeljih kot švedska, a je letos uvedeni VAR po videnem prava mala katastrofa in velika neumnost. Tega preprosto ne smemo ponoviti,« dodaja Edén. V mislih ima zasedanje upravnega odbora lige prihodnje leto, ko se bo odločalo tudi o sladko-kislem tehnološkem prepovedanem sadežu. Merodajne glasove bodo dale province – 24 (vsaka en glas), sedem jih bodo prispevali predstavniki domače nogometne zveze, osem jih pripada upravnemu odboru moške nogometne lige in šest njeni ženski ustreznici.
View this post on Instagram
Med provincami vladajo deljena mnenja. Skåne, kjer se nahaja Malmö, in Östergötland, od koder prihaja Norrköping, VAR-u odkrito pritrjujeta. Nekateri klubi so za dosego cilja – širšo podporo – ubrali iznajdljivo metodo. Prav uprava IFK je tako uradno zaprosila vodstvo svoje province, naj spremeni odločitev in »v dobro nogometa« podpre stališče kluba. Trud, do katerega niti Edén ni zmogel ostati ravnodušen. »Moramo se držati svojega, četudi gre za nekaj, kar je v popolnem nasprotju z večino sveta. Gre za našo posebnost, ki se jo splača ohranjati.« Koliko časa še?
Foto: Sportida.com
