Po dveh bolečih zaušnicah v štirih dneh so se rdeči iz porečja Mersey znašli pred ključno spomladansko prelomnico. Nad Liverpool FC se je zgrnila meglena ovojnica, ki je šestkratnega evropskega prvaka obremenila s stigmo sezone zamujenih priložnosti. Bo zasedba odhajajočega managerja Jürgena Kloppa zmogla ujeti priključek k vodilni skupini zavojevalcev domače in evropske srebrnine?
Še pred dobrim tednom je nebo nad Liverpoolom pokalo od jasnine. Drugo mesto v prvenstvu z enakim številom točk in slabšo razliko v zadetkih od vodilnega Arsenala … ter papirnata vloga favorita za naslov v evropski ligi. Z nedeljskim porazom proti Crystal Palacu (0-1) so rdeči padli na tretje mesto in s tem najverjetneje izgubili še kaj, po četrtkovem mrku proti Atalanti (0-3) pa bodo polfinalu po moči in veljavi drugega evropskega klubskega tekmovanja – če v četrtek ne bo čudeža v Bergamu – bržčas prisiljeni pomahati v slovo. Atalantina premoč in Palacovo presenečenje sta Liverpoolov vihrav teden obarvala v sivo. Če prištejemo še predhoden remi z Manchester Unitedom, so Kloppovi varovanci povezali tri tekme brez zmage in so si trikrat ustrelili v nogo, ki se jim bo le stežka pravočasno zacelila.
Pomanjkljivosti ne manjka. Nedeljski ligaški poraz v mnogočem spominja na katalizator bolečih simptomov. Svoje je s porazom proti Aston Villi demonstriral tudi rival Arsenal, kar je s pridom in učinkovito izkoristil Manchester City, ki bo imel do konca pomladi na papirju ugodnejši razpored od tekmecev v bitki za premierligaški sveti gral. Povsem spremenjena začetna postava Pepa Guardiole proti Lutonu ni posebej vplivala na končni izid. Liverpoolu se je zgodilo ravno obratno, čemur po porazu z Atalanto ni ubežal niti Jürgen Klopp in se vsaj v podtonu dotaknil svojih neposrečenih kadrovskih izbir. »Za uspešen zaključek sezone moramo ohraniti svežino.« Ikonični Nemec je podčrtal, da ima v svojih vrstah številne rekonvalescente, ki po poškodbah še niso zmožni nizati visokooktanskih obračunov.
Napadalni grehi
Proti Atalanti bi se težko znebili občutka, da je vloga rezervistov za Mohameda Salaha, Dominika Szoboszlaija in Luisa Díaza vplivala na visok poraz, zagotovo pa je posledica njihovega časovno in vsebinsko skromnejšega prispevka neučinkovitost pred tekmečevimi vrati, kar je v zadnjih tednih postala Liverpoolova težava številka ena. Rdeči so na prejšnjih treh tekmah zadeli le dvakrat (enajstmetrovka in gol po podaji iz kota proti Unitedu), zadnji gol iz igre pa so dosegli v začetku meseca ob zmagi proti Sheffield Unitedu. Na zadnjih treh tekmah so skupaj ustrelili kar 67-krat, a le dvakrat naciljali tarčo. Zgolj proti Crystal Palacu je Klopp naštel vsaj »… štiri izjemne priložnosti, za katere so vsi verjeli, da bodo končale v golu«.
Če strokovnjak z naravnim nasmeškom tudi javno razmišlja o tem, kaj bo počel po koncu uspešne skoraj devetletne pustolovščine ob reki Mersey – ugoditi namerava želji soproge in opraviti plesni in kuharski tečaj –, po drugi strani povsem razumljivo noče zapustiti LFC na slabem glasu. Naslednji nasprotnik Atalanta je sinoči resda remizirala z Verono, a se je v evropski ligi izkazala s 100% izkupičkom. Boginja se še posebej dobro znajde na svojem stadionu, kjer je od začetka septembra klonila le trikrat (proti Bologni, Interju in Napoliju) in je na 20 domačih tekmah zbrala zavidljivih 14 zmag.
Luknjičasta obramba in nenavadna praznina na Anfieldu
Posebej bode v oči dejstvo, da so si rdeči zakuhali spomladansko usodo na dveh preizkušnjah na domačem Anfieldu, kjer so v ne tako davni preteklosti praviloma gospodovali nad tekmeci in sloviti stadion spremenili v neosvojljivo utrdbo. Pred četrtkovim zdrsom proti nekdanji ekipi Joja Iličića so v domači žogobrcarski školjki zadnjič klonili 21. februarja lani, ko jih je prav tako s tremi goli razlike dotolkel madridski Real. Letos so za neljubi padec znova izbrali najslabši možen trenutek.
Svojo evropsko zgodbo bodo skušali podaljšati na gostovanju, čeprav niti na tujem ne blestijo. Neposredna tekmeca v boju za najbolj cenjeno domačo lovoriko – Arsenal in City – sta zunaj matičnega domovanja zbrala tri in štiri točke več od Liverpoola, ki bo do konca prvenstva – če odštejem potencialen polfinale evropske lige – odigral še dve domači tekmi s Tottenhamom in Wolverhamptonom. Gostovanji na osovraženem Evertonovem Goodison Parku ter v Birminghamu pri Aston Villi, na derbiju in proti presenetljivo četrtouvrščeni prvenstveni zasedbi pod taktirko Unaija Emeryja, bosta ponudili odgovor na naslovno vprašanje in razblinili dilemo o zmožnosti Kloppove zasedbe v lovu na drugi naslov v zadnjih štirih letih, potem ko je LFC polna tri desetletja zaman čakal, da sede na izmuzljiv prvoligaški prestol.
Da bodo presegli sebe, bodo rdeči primorani izboljšati obrambno igro. Po dveh mesecih se je proti Palacu vrnil prvi vratar Alisson, sopomenka čvrstosti in rutine, kar bi težko rekli za namestnika Caoimnhina Kelleherja. Slednji v času Brazilčeve odsotnosti s soigralci ni blestel. Dokaz je tekma z Atalanto, ki bi ob večji zbranosti Maria Pašalića, Teuna Koopmeinersa in Charlesa De Ketelaereja slavila še z višjo razliko. Trend, ki ga potrjujejo tudi številke. Liverpool je v tej sezoni zbral že pet porazov z vsaj tremi goli razlike, od tega tri od začetka februarja. Rdeči so le eno od zadnjih desetih tekem sklenili brez prejetega zadetka.
Pred tem so na desetih tekmah nasprotnikom dopustili pičlih osem golov in trikrat zaklenili vrata. »Preprosto povedano: na preveč enostaven način prejemamo zadetke,« je po nedeljskem porazu priznal Klopp. Na domačem Anfieldu je statistika še bolj neusmiljena: Liverpool že devet zaporednih tekem ni ostal brez prejetega zadetka. Za uresničitev sanj o bolj srečnih dneh po črnem tednu bo moral odpraviti navidez drobne pomanjkljivosti. Čas ni zaveznik rdečih, ki bi si z bergamskim čudežem prislužili pomembno odskočno desko za čaroben zaključek pomladi. Z epskim preobratom v polfinalu lige prvakov proti Barceloni pred petimi leti so dokazali, da zmorejo.
Foto: AP Photo/Rui Vieira via Guliver