Tvegana igra prvega moža Bianconerov

Juventus je pred odhodom na reprezentančni premor pripravil novo negativno izkušnjo svojim navijačem, izgubil je domačo tekmo z Beneventom, ki je prišel do najodmevnejše zmage v zgodovini kluba. Juventus se na drugi strani sooča z največjo krizo v zadnjem desetletju.

“Še naprej moramo verjeti. Nadaljevati moramo pot in ostati pri vrhu. Cilji se pri Juventusu ne spreminjajo, a potrebujemo povsem drugačen pristop. Nosimo pomemben dres, ki ga moramo ves čas spoštovati,” je po drugem domačem porazu v aktualni sezoni Serie A tarnal trener črno-belih Andrea Pirlo. “Namesto, da bi mirno poskušali razvleči dvojni blok tekmeca, smo bili raztreseni. Naredili smo preveč napak in na žalost nismo dosegli želenega rezultata. Želeli smo si zmage, a to je bil slab dan v vseh pogledih. Ob takšni igri je poraz neizogiben.”

Novinec med trenerji na najvišji ravni se je po vnovičnem zdrsu njegovega moštva znašel pod plazom kritk medijev in privržencev Juventusa. Nekateri med njimi zahtevajo odhod nekdanjega vezista s klopi torinskega velikana. Avtor tega zapisa se ne strinja s tistimi, ki vso krivdo valijo na trenerja. Glavni, ne pa tudi edini “krivec” za trenutno stanje pri Juventusu je predsednik kluba Andrea Agnelli, ki se je pred dvema letoma samovoljno odločil spremeniti podobo Juventusa na igrišču. Poseg v klubski DNK je botroval padcu uspešnosti zasedbe v Evropi in Italiji.

Razumljivo je, da želi Andrea Agnelli klub spremeniti v tovarno denarja in da je zato spremenil zunanjo podobo, marketinško strategijo ter se lotil nakupovanja superzvezdnikov za astronomske vsote. Juventus je s tem konkretno pridobil na prepoznavnosti v svetu, ki mu v zadnjih letih načelujejo družbena omrežja. Posledično tudi več zasluži. Podobno strategijo imajo prav vsi največji evropski nogometni kolektivi. Juventus je šel samo v korak s časom in s tem ni nič narobe, dokler se ne začnejo nabirati za takšnega velikana (pre)skromni rezultati.

Juventus je pri svojih številnih privržencih priljubljen tudi ali pa predvsem zato, ker je zanj praktično skozi vso zgodovino veljalo eno samo univerzalno pravilo: “Zmaga ni najbolj pomembna, je edino kar šteje.” Juventus je vedno igral tako, da je zmagoval in ne tako, da bi nekomu ugajal. Zaradi tega si je nakopal precejšnje število sovražnikov, a obstajajo tudi številni ljubitelji pragmatičnega načina igranja nogometa. Takšni znajo ceniti tudi fanatično in organizirano branjenje na papirju šibkejše ekipe proti zvezdniški zasedbi na nasprotni strani nogometnega travnika.

V obdobju Massimiliana Allegrija se je javnost pogostokrat pritoževala nad dolgočasnimi predstavami Juventusa, ki pa je takrat redno zmagoval in osvajal lovorike. Dvakrat se je ustavil šele na zadnji oviri pred naslovom evropskega prvaka. Boljša sta bila Barcelona in Real Madrid, ki sta bila v tistem času praktično nepremagljiva na mednarodni ravni. Pragmatičen pristop pri sestavi moštva in na igrišču je omogočal vrhunske dosežke, medtem ko je nova usmeritev poskrbela za odmik od evropskega vrha, skoraj neizogiben pa je tudi sestop z italijanskega.

Spremembo načina igre v privlačnejšo je zahteval predsednik Andrea Agnelli, ki se je pred dvema letoma precej neekonomično odločil za razhod z Massimilianom Allegrijem. Trofejni trener je imel pogodbo še za sezono 2019/20. Nasledil ga je Maurizio Sarri, ki je moral oditi dve leti pred iztekom pogodbe, kar predstavlja nov nepotreben strošek. Sarri in njegov naslednik Andrea Pirlo sta se v precejšnji meri neupravičeno znašla na tnalu zaradi popolnoma nepotrebnega eksperimentiranja prvega moža v hierarhiji 36-kratnega italijanskega državnega prvaka.

Juventusov prehod v “drugo dimenzijo všečkov” bržkone ne bi bil tako boleč, če se v lombardski prestolnici mode ne bi iz desetletnega dremeža prebudila Inter in Milan. Drugače je in precej bolj zahtevno, če se za naslov boriš z milanskima velikanoma kot pa z Napolijem, Romo ali Laziem. Nerazzurri in Rossoneri, tako kot Bianconeri, poleg kakovosti premorejo še močno logistiko v ozadju. Zato se je Stara dama v nedeljo popoldan, ko ni uspela znižati svojega zaostanka za prvim mestom, bržčas že poslovila od jubilejnega desetega zaporednega scudetta.

“Zaradi ene tekme ne bomo spremenili naše namere, temveč bomo nadaljevali po zastavljeni poti. Trdno verjamemo v projekt, zato bomo ostali na tej poti. Prejšnjih trenerjev nismo zamenjali zato, ker bi bili nezadovoljni z njimi. Za spremembe so obstajali različni razlogi. Poraz ali zmaga ne moreta in ne smeta spremeniti usmeritve kluba. Ko imaš jasno zamisel, kaj in kam želiš, slediš načrtu. Na koncu bomo videli ali smo imeli prav ali ne,” pravi športni direktor Fabio Paratici. Njegova izjava nakazuje, da bo Juventus ne glede na vse nadaljeval projekt.

Potrpežljivost bo torej v bližnji prihodnosti pri črno-belem klubu iz Piemonta igrala pomembno vlogo, tako pri navijačih kot tudi pri vodilnih možeh kluba, ki jih vodi Andrea Agnelli. 45-letni Torinčan je ob prihodu na čelo Juventusa maja leta 2010 izrazil ambicijo postati najuspešnejši predsednik v zgodovini kluba. Naziv bi moral vključevati deset zaporednih naslovov državnega prvaka, prvo mesto v Ligi prvakov in vsesplošen napredek kluba. Zadnjo postavko je bolj kot ne izpolnil, obenem pa je na Allianz Stadium pripeljal enega najboljših nogometašev vseh časov.

V dobrem desetletju na mestu predsednika je Andrea Agnelli naredil toliko dobrega, da mu je zelo težko karkoli očitati. Ampak v nogometu zlasti rezultati na igrišču skrbijo za zadovoljstvo vseh vpletenih in rezultati so v zadnjih letih začeli izostajati. Glavni razlog je prav gotovo poseg v genski zapis kluba. Prvi mož Bianconerov se je zavestno odločil za nadvse tvegano igro, saj v žogobrcarskem svetu noben slog igre, noben trener in vsi zvezdniki v vesolju niso zagotovilo za uspeh. Čas bo pokazal, če se bo finančno zelo visoko tveganje Juventusu obrestovalo.

Foto: Šport TV