Avtor: Nejc Mravlja
2. 11. 2023, 10.39
Na vprašanje za več milijonov funtov (še) nihče nima niti približnega odgovora, a vsaj vpogled v poslovne številke družini Glazer zbuja prijetne občutke. Klubska objava bilance za minulo sezono je naravnost navdihujoča: 65 milijonov funtov prihodkov, kar pomeni slabo 12-odstotno rast v primerjavi z letom poprej. S skoraj 650 milijoni prometa (po podatkih Deloitta) so rdeči vragi podrli angleški rekord, ki je sezono poprej uspel mestnemu tekmecu Manchester Cityju (635 milijonov).
View this post on Instagram
View this post on Instagram
Visoki prilivi pa Unitedu v enakem obdobju niso preprečili 33-milijonske izgube, a tudi v tem pogledu se stvari obračajo na bolje: še pred letom je bila luknja štirikrat večja. Če v isti sapi dodamo, da je iz kluba odhajajoča družina Glazer le zmogla najti skupni jezik z enim od najbolj radodarnih kupcev Jimom Ratcliffom, se bodo Joel, Avram in sorodniki kmalu lahko zadovoljno muzali.
Seveda bi lahko za ponazoritev trenutnega položaja v Manchester Unitedu izbrali tudi druge številke: npr. petico, število prvenstvenih porazov članske zasedbe od sredine poletja, kar je – upoštevaje prvih desetih kol – več kot v katerikoli izvedbi elitnega tekmovanja od sezone 1986/87, ali enaindvajsetico, ki simbolizira število strelov (deset jih je šlo v okvir) na nedeljski tekmi s Cityjem (0-3) …
Časi, ko so rdeči vragi zmagovali tekme že ob vstopu na igrišče domačega gledališča sanj in drugod, so postali oddaljen spomin. Koga se rekorder po številu domačih prvoligaških lovorik pravzaprav boji? Sebe, ko se pogleda v ogledalo? Kaj bi si mislil legendarni Sir Bobby Charlton, če bi bil priča nedeljski slabi šali, ki so si jo proti mestnemu rivalu privoščili nasledniki? Po vsej verjetnosti bi molčal, zgrožen nad vsebinsko praznino. Izbral bi tišino … tako kot ostalih dobrih 70000 duš na Old Traffordu, kjer je glasnost iz minute v minuto vpadala, zvočno praznino pa je obratno sorazmerno vse občutneje napolnjevala pesem iz ust gostujočih navijačev.
Poslovno močni, na igrišču pa …
Najlažje bi bilo s prstom pokazati na občasno presenetljive odločitve managerja Erika ten Haga. Še več: bilo bi prelahko. Prisiljen jih je sprejeti – kot npr. menjavo Sofyana Amrabata po koncu prvega polčasa s skromnim Masonom Mountom, v enaki meri nevidnim in raztresenim v Manchestru, kot je bil odločilen in vpliven pri prejšnjem delodajalcu Chelseaju –, ker preprosto nima izbire. Ten Haga in sodelavce vleče v improvizacijo in iskanje negotovih rešitev vselej, ko se njegovo moštvo sooči z najnižjo prepreko. Posledično po nepotrebnem izgublja sok in energijo, predvsem pa ne zmore in ne zna najti konkretnega odgovora. Ko se mora braniti, tekmeca ne odbije, marveč se zvije in postane amnezično.
Razvpiti Harry Maguire, ki zaradi ozkega managerjevega nabora ponovno poveljuje ožji obrambi, je na svoji polovici brez pritiska podal žogo nekaj metrov za hrbet bočnemu branilcu, ki se je, da bi preprečil žogi pot v avt, moral na vrat na nos obrniti. Nakar je prvi pričel vehementno mahati z rokami in s tem soigralcem dal vedeti, da ga žoga niti ne zanima. In, kar je še posebej skrb zbujajoče, ni se – nujno – motil.
Velikanski razkorak med ekonomsko močjo kluba in sivim povprečjem njegove vsebine na igrišču nima primerljivih predhodnikov, vsaj ne v obdobju daljšega trajanja. United je na dobri poti, da se bo zameril tudi tistim, ki namenjajo dobršen del težko prigaranih prihrankov za vstopnice in klubske izdelke. Bo navijaškemu telesu, ki ga ljubljeni klub tako vztrajno snubi po vsej zemeljski obli, počasi dovolj? Bodo pokrovitelji in komercialni partnerji, ki so v minuli sezoni klubsko blagajno oplemenitili z več kot 350 milijoni, pričeli razmišljati o prerazporeditvi sredstev drugam?
Prihaja Ratcliffe
Temeljni eksistencialni vprašanji bi morali še kako skrbeti aktualno in prihajajočo klubsko vrhuško. Vse od slovesa nekoč alfe in omege rdečih vragov Sira Alexa Fergusona v krogih žogobrcarskih zanesenjakov slišimo, da se United vrača na veliko sceno. Ko je osvojil evropsko ligo pod Joséjem Mourinhem, v prvih mesecih rezultatskega blagostanja pod žezlom Oleja Gunnarja Solskjærja, ne nazadnje lani, ko je ekipa pod ten Hagom osvojila ligaški pokal in se vrnila v elitno četverico Premier League … vsem naštetim prebliskom je sledil trpek padec. Najavljeni ”poskoki” služijo le prividnemu, za nekaj sekund daljšemu letenju, ki mu sledi sestop s še višje višine.
Nekdo se je vendarle javil, misleč, da bi zmogel kljubovati zakonu gravitacije. Prvi obraz multinacionalke Ineos, 71-letni finančni mogotec Jim Ratcliffe, ki z žarečimi očmi govori o svojem junaku Éricu Cantonaju. Po jari kači pogajanj, zaradi katerih je njegov konkurent šejk Džasim bin Hamad izgubil potrpljenje, sta obe strani le našli skupni jezik, dogovor mora še odobriti upravni odbor Manchester Uniteda. Ratcliffe bo v zameno za skoraj poldrugo milijardo funtov prejel četrtinski delež kluba in športni del upravljanja, pri čemer mu bo – tako kot pri OGC v Nici – pomagal nekdanji prvi mož kolesarske ekipe Sky Dave Brailsford. Pravico do vpogleda v poslovanje in potencialnega veta na odločitve si je pridržal Joel Glazer.
Ratcliffe je tako napravil ogromen korak, o katerem še pred štirimi leti, ko je novinarju priznanega londonskega časnika Mattu Dickinsonu zabrusil, da nikakor noče postati »… idiot, ki bi v vulkansko žrelo elitnega nogometa zmetal milijarde«, ni niti sanjal. Po novinarjevem mnenju je spremembo stališča sprožila Britančeva razprava s predsednikom Manchester Cityja Kaldunom Al-Mubarakom. Ta mu je pojasnil, kako je uspelo šejku Mansurju, sopomenki Združenih arabskih emiratov, 1,8-milijardni naložbi v ustanovitev City Football Group v nekaj letih več kot podvojiti vrednost.
Do kdaj bodo zdržali navijači?
City ni prehodil bistveno daljše poti, pred katero je United, ki ima za razliko od mestnega tekmeca na svoji strani zvesto in bistveno številčnejšo navijaško bazo. Vsaj za zdaj. Ineos, katerega promet presega 52 milijard funtov, prav tako trpi zaradi negotovih geopolitičnih in gospodarskih trendov na globalni ravni. Z nakupom Manchester Uniteda bi multinacionalka to lahko popravila. K temu velja dodati še neizmerno navijaško ljubezen poslovneža, rojenega v Fallworthu, severovzhodnem predmestju Manchestra, kjer je preživel večidel otroštva, do – kot ga sam imenuje – »kluba treh gospodov«: Sira Matta Busbyja, Sira Bobbyja Charltona in Sira Alexa Fergusona. Če vemo, da se je Ratcliffe lani neuspešno podal v boj za nakup Chelseaja, kako bi se potemtakem zmogel upreti privlačnosti Uniteda?
V tej luči ima izbor 71-letnika smisel. Bolje rečeno, ga bo imel, če/ko se bo člansko moštvo rešilo sivine, s katero je že več kot desetletje prepreden njen vsakdan. S kom in na kakšen način, pa je povsem drugo vprašanje.
Foto: AP Photo/Dave Thompson via Guliver Images
