Avtor: Nejc Mravlja
23. 4. 2020, 12.15
Čeprav ne bo enostavno, za trenutek zanemarimo etično komponento nakupa nogometnega kluba s strani premožne tuje vladarske rodbine, ki ima na grbi težko breme proslulega ugleda (ne)upoštevanja človekovih pravic, bolje rečeno njihovih kršitev, in bi z razkritjem velikopoteznih prevzemnih kart v Newcastlovi navijaški vojski morala vzbuditi vsaj razmislek ali dva, dosegla pa je ravno nasprotni učinek. Večina privrženk in podpornikov Srak se je čez noč prelevila v apologete savdskega prestolonaslednika Mohameda bina Salmana.
Do uspešno zaključene predaje žezla sedanjega klubskega mecena Mikea Ashleyja vodilnim možem savdskega investicijskega sklada (PIF) pustimo zgornji sicer nujen premislek za zdaj ob strani. Transakcija že na daleč diši po netransparentnosti in si nedvomno zasluži izdatnejšo pozornost.
V ponedeljkovi izdaji angleškega dnevnika The Times smo lahko prebrali, da predaja oblasti še ni potrjena. Pridevnik, ki ga novinarski gremij (pre)pogosto zlorablja, še zlasti, ko je govora o tudi v svetu nogometa dragocenih informacijah. V »dobro obveščenih« medijih smo pred časom (leta 2008) brali o »potrjenem« prestopu Robinha v Chelsea in vsaj pol leta pred dejanskim prestopom (zgodil se je junija lani) »potrjeni« selitvi Edena Hazarda iz Chelseaja v Real, čeprav ne igralec ne njegov zastopnik in oče Thierry vse do majskega zaključka sezone nista dobila nobene konkretne ponudbe.
V novinarskih krogih vseprisotna patološka želja postati prvi, ki bi javnosti priobčil osupljivo vest, je precej močnejša od težnje postati prvi, ki bo imel prav. Po vsej verjetnosti bo sporazum med Ashleyem in skladom PIF sklenjen, ne nazadnje nas na to napeljujejo vse objavljene informacije. Če se bo scenarij odvil po začrtanih smernicah, nas bo o tem najkasneje v dobrem mesecu s privolitvenim dopisom seznanilo vodstvo Premier League.
A do končnega blagoslova le še nismo prispeli. Ob upoštevanju Timesovih anonimnih virov je v tem trenutku »potrjeno« le, da sta obe strani sredi napornih pogajanj in se ne zmoreta dogovoriti o nezamemarljivi finančni podlagi posla. »Dokumenti so podpisani, finančna garancija je položena,« smo lahko prebrali v omenjenem dnevniku. Financial Times je prejšnji teden objavil, da bo višina posla dosegla dobrih 300 milijonov funtov, nekaj več od 341 milijonov evrov.
Savdski molk
Omenjena »vira« pa pokrivata največ dva od štirih deležnikov: v prvi vrsti pogajalko in omnipotentno klubsko vlagateljico Amando Staveley in (najverjetneje) okolico Mika Ashleyja, ki se trenutno nahaja precej daleč od slovitega stadiona St James’ Park, v karantenskem objemu svoje mogočne vile v Miamiju, od koder vodi pogajanja o prodaji kluba, za katerega je prvi mož trgovske verige Sports Direct leta 2007 odštel dobrih 130 milijonov funtov.
Savdski sklad PIF, katerega predstavniki so se od začetka pogajanj zavili v medijski molk, se zavzema za 80% delež kluba. Na predsedniški stol bo sedel guverner sklada Jasir Otman al-Rumajan, ki je kot soupravitelj novonastale družbe NCUK Investment Ltd. 21. januarja uradno vstopil v britansko gospodarsko krajino. Rumajanov poslovni partner, računovodja po imenu Vincent Cheshire, bo, tako kot to počne še v desetih drugih, tudi v novi družbi zadolžen zgolj za pravno podporo.
Nepremičninski holding Reuben Brothers, drugi vlagatelj, ki razpolaga z 10% deležem kluba in povezuje brata Simona in Davida Reubena (milijarderja, dobra znanca Romana Abramoviča in redna gosta tekem na Chelseajevem Stamford Bridgeu), se je v pogajalskem procesu zadovoljil s predstavniško vlogo. 32-letni Jamie Reuben, Davidov sin in glasen zaveznik Borisa Johnsona v njegovi drugi uspešni kampanji za londonski županski stol maja 2012, se bo bržčas pridružil upravnemu odboru prenovljenega Newcastla, čeprav je uradno še polnopravni član uprave Queens Park Rangers. »Bržčas«. Tudi Jamie je ostal zvest zadržanosti.
Zakaj toliko časa?
Skupina PCP Capital Partners, tretji potencialni vlagatelj, ki ga v glavni vlogi zastopa Amanda Staveley, znana tudi po vlogi mediatorke v uspešnem potegovanju člana kraljeve družine Združenih arabskih emiratov šejka Mansurja za prestol Manchester Cityja. Lady Staveley je vsaj enkrat neuspešno naskakovala lastniški delež Srak, jeseni 2017 pa zasedla središčno vlogo pri bizarnem poskusu odkupa Rdečih iz Liverpoola s strani še danes anonimnega vlagatelja le nekaj tednov pred prvo, 300-milijonsko ponudbo za prevzem Newcastle Uniteda.
Splet poslovnih prebliskov in vehementnih posegov v svet športa Lady S. bi bil vreden pretvorbe v pisno obliko, a bi vsebino stežka strnili v le eno knjigo. Se pa Staveleyjeva od ostalih junakov Newcastlove tranzicijske groteske ločuje po pomembni lastnosti: ko oceni, da je to potrebno, si docela prebrisano rada razveže jezik.
Vprašanje, ki mnogim (tudi spodaj podpisanemu) ne da miru, je: zakaj potek navidez preproste operacije traja tako dolgo? Zakaj je v okolju predaj poslov in prenosov oblasti, ki se sicer hrani s programiranim zamegljevanjem dejstev in prikrivanjem informacij, prisotnih toliko sivih lis?
Poskusimo tematiko osvetliti na preprost način. S strani navijačev danes osovraženi Ashley želi prodati klub. In to ne od včeraj. Savdijci, ki se kot mačke bolj ali manj prebrisano sukajo okrog vrele evropske nogometne kaše (izjemi nista ne špansko ne francosko prvenstvo), se želijo pridružiti poti, ki so jim jo v šport (še posebej nogomet) tlakovala njihov sovražnik Katar in zavezniki iz ZAE. Sredstva, s katerimi razpolagajo, so kolosalna. Samo PIF počiva na 325 milijardah dolarjev.
Že res, da se Newcastle z izjemo Pokala velesejemskih mest leta 1969 ne ponaša z mnoštvom izstopajočih lovorik, a si je skozi dobrih 127 let delovanja med občinstvom ustvaril prepoznavno ime in postal stalnica. Sleherni Otočan, ki je zgolj povohal domače nogometno dogajanje, bi značilno črnobelo barvno kombinacijo športne opreme že na prvi pogled uspešno povezal z enim od spečih velikanov, ki bi ga lahko prebudil šop milijonov. Klub, pri katerem so v preteklosti čarali Kevin Keegan, Peter Beardsley, David Ginola in Alan Shearer, bi ne glede na raven domačega ligaškega tekmovanja, v katerem sodeluje (najsibo elita ali katera od nižjih lig), zlahka napolnil stadion za 50000 gledalcev.
Je cena morda previsoka?
Tisti, ki podrobneje spremljate angleško klubsko nogometno krajino, ste dodobra spoznali, kakšna preobrazba je z vstopom kitajskih vlagateljev in pomembnim posredovanjem Jorga Mendesa uspela Wolverhampton Wanderers FC. Predstavljajte si, kaj vse lahko postane Newcastle. Prodajalec, ki klub hoče prodati, kupec, ki hlepi po nakupu in ki je ob upoštevanju trenutne nihajoče gospodarske klime pripravljen izdatno razvezati mošnjo za v zadnjih letih na krčevit boj za ohranitev elitnega statusa obsojeno institucijo, katere vrednost bo čez nekaj tednov zagotovo bistveno nižja od današnje in se bo vrh angleškega žogobrca morda le zavedel širine krize, v katero je bil nenadejano projiciran.
Navzlic naštetim ugodnim okoliščinam postopek traja bistveno predolgo. Vse skupaj bi bilo lahko končano v nekaj dneh. Vedoželjni novinarji dolgoveznega feljtona tako ne bi pojili od januarja, ko je v javnost pricurljala prva vest o trojnem zanimanju (Savdijcev, bratov Reuben in Lady S.) za klub iz porečja Tyne. Bi lahko trdili, da se je interes Savdijcev po pandemični zaušnici in kolosalni finančni izgubi, s katero se bo soočil angleški nogomet, vendarle ohladil in za NUFC niso več pripravljeni plačati tako visoke kupnine, s katero so vihravo mahali, še preden je staro celino pričel vznemirjati koronavirus? Je kateri od kupcev, ki bi ob propadu posla lahko veliko izgubil, vložil precej truda, da v medije namerno izstreli pridevnik »potrjen«?
Spomnimo se, kaj je Mike Ashley zatrdil ob razširjenih govoricah o domnevni prodaji kluba leta 2017 konzorciju, v katerem je glavna vloga pripadla Amandi Staveley: »Če posel ni uspešno sklenjen in mediji objavijo, da je, potem obstaja velika verjetnost, da ne bo nikdar izpeljan.« Ko Ashley uporabi pridevnik »sklenjen«, se dobro zaveda njegovega pomena. Povsem druga zgodba kot ob »potrjenem« prestopu Robinha v Chelsea.
Foto: Šport TV
