Avtor: Nejc Mravlja
27. 2. 2024, 08.30
Če bi v dveh besedah povzeli dosedanjo sezonsko zgodbo zeleno-belih, bi jo najbolje označili s »pričakujte nepričakovano«. Nihče pravzaprav ne ve, kaj natančno se skriva v igralskem ansamblu pod taktirko Oleja Wernerja. Pogled na prvoligaško razvrstitev jasno razkriva, da je Werder v ugodnem položaju za preboj na mednarodno sceno, a je zadnji remi z Darmstadtom (1-1) v isti sapi prebudil resne dvome o kredibilnosti prejšnje trditve. Je za lov na evropske sanje morda le še prezgodaj? Se bi bilo nemara pametneje ozreti v vzvratno ogledalo in se čim prej dokončno otresti bližine prvoligaškega dna?
View this post on Instagram
Nabirati točke, ko je to potrebno
Slednje si je zapisala za uho uprava institucije iz porečja Weser. Odgovorni se o evropskih pokalih nočejo niti pogovarjati in neutrudno poudarjajo, da se klub namesto s poskusi objestnih prehitevanj trenutno raje ukvarja z umirjenim potovanjem po voznem pasu. Travma izpada v pekel druge lige pred slabimi tremi leti je očitno pustila premočno sled. Že tedaj je bil Werder po 24 tekmah s 30 točkami razmeroma daleč od območja izpada, a je bil ob koncu rezultatsko turobne pomladi pretežno po lastni krivdi primoran pogoltniti grenko pilulo in se sprijazniti z enoletno selitvijo v klet.
View this post on Instagram
S sobotnim remijem proti Darmstadtu so zeleno-beli mejo 30 točk ob koncu letošnje zime dosegli še nekoliko prej. Plod uspeha ni zgolj zasluga kakovosti posameznikov, marveč tudi skrbno dodelane taktične priprave. Na zadnjih štirih tekmah se je Werder poleg še v prejšnji sezoni drugoligašev Heidenheima in Darmstadta pomeril še s Kölnom in Mainzem. Če so proti vihravemu novincu z vznožja Švabske Jure ostali praznih rok, pa so zadnji trije v tej sezoni z naskokom najskromnejši prvenstveni nasprotniki, kar so Marvin Ducksch in druščina pridno izkoristili.
Sedem točk v nizu teh štirih tekem je zeleno-bele dvignilo v zgornjo polovico lestvice, kar hkrati pomeni, da bodo v prihajajočih tednih še bolj na očeh strokovne javnosti … in naslednjih tekmecev. Izpostaviti velja domača obračuna z Borussio Dortmund in Stuttgartom ter gostovanja v Frankfurtu, Leverkusnu in Leipzigu.
Nehotena pomoč konkurence
Drugi nič manj pomemben razlog za Werderjevo zavidljivo visoko ligaško uvrstitev nima veliko opraviti z lastno uspešnostjo. Izkupički tekmecev s sredine lestvice so skromnejši kot v večini prejšnjih sezon. Pred slabima dvema desetletjema so klubi med šestim in devetim mestom zadnjič beležili manj točk v istem obdobju sezone. 29 do 30 točk po 23 kolih praviloma zadošča za mesto v zlati sredini razvrstitve, v tej sezoni pa je enaka bera dovolj že za ohranjanje stika z evropskimi mesti. Že bežen pogled na predstave Werderja in število osvojenih točk v primerjavi z nasprotniki nam jedrnato razjasni zanimivo sliko, iz katere je opazno, da sezona zeleno-belih morda le ni tako izjemna, kot kaže njihov položaj na lestvici.
Brez obrambe ne gre
Namen pričujočega teksta je Werderjev vzpon postaviti v nekoliko širši kontekst. Werder vsekakor ne bi mogel osvajati točk – vsaj ne na daljši rok – brez lastnih odlik, kar še posebej velja za bitke proti že na papirju zahtevnim nasprotnikom (zmagi proti Freiburgu s 3-1 in Bayernu v Münchnu z 1-0). Strateg Werner je svoje nogometne bojevnike proti koncu jeseni uspel obrambno izmojstriti. Če so na prvih dvanajstih tekmah prejeli kar 25 golov (v povprečju dobra dva na tekmo), so jih na naslednjih enajstih tekmecem dopustili le še deset. Povprečje je torej padlo na manj kot gol na tekmo.
Predstavniku mladega trenerskega vala v kader niti ni bilo potrebno drastično posegati, temveč se je zgolj prilagodil odlikam posameznikov. Werder se med branjenjem še vedno drži načina pokrivanja mož na moža v uigrani shemi 1-5-3-2, a je hkrati – še posebej izrazito v zadnji vrsti – postal precej kompaktnejši. Po novem se branilci le poredkoma podajajo v samostojne sprehode v napad in praviloma ostajajo strnjeni v liniji, posledično se je zmanjšalo število napak.
K vse večji prepričljivosti zadnje linije je znatno pripomogla vse večja vključenost poletne okrepitve iz belgijskega Union Saint-Gilloisa Senneja Lynena. Obrambni vezist je na sredino igrišča vnesel mirnost in stabilnost. Čeprav je potreboval svoj čas za prilagoditev na novo okolje, se mu je postopoma uspelo zacementirati v udarni enajsterici. Postal je dežurni čistilec pred obrambno linijo, zavzeto osvaja izgubljene žoge in s stalno prisotnostjo v dvobojih zagotavlja večjo konkurenčnost med obema kazenskima prostoroma.
View this post on Instagram
Odmerjeni napadalni izleti
Nov preudarnejši slog igranja pa ni okrnil napadalne produkcije. Zeleno-beli so ohranili raznovrstnost pri snovanju priložnosti. Vezisti še vedno pogosto prepuščajo žogo osrednjim branilcem, ki vneto čakajo, da se v tekmečevi obrambi odpre luknja, ki jo skušajo vešče zapolniti s kakovostno globinsko podajo. Za ključa do Werderjevega uspeha sta se v tej sezoni izkazali dve orožji. Najprej spretno upravljanje premikov v igri. Zeleno-beli tekmeca zvabijo na stran, potem pa s hipno dolgo podajo pozornost preusmerijo na drugo stran in posledično razširijo igro. Na tej drugi strani rečni otočani lahko računajo na občutno višjo hitrost kot v minulih letih. V mislih imam Justina Njinmaha, ki s svojimi neustrašnimi prodori zna ustvariti nekaj vrzeli v tekmečevi obrambi. Hitronogi napadalec s krila pogosto napreduje v sredino, s čimer Werderjevo napadanje pridobi na moči in udarnosti.
Kaj pravzaprav manjka?
Višja povprečna posest, več drznosti, obrambna stabilnost in napadalna hitrost. Vse našteto bi moralo na papirju zadostovati za konkurenčnost v bitki za mednarodno uvrstitev, a je remi z Darmstadtom ponovno spomnil, kaj vse Werderju še manjka. Proti ekipi z začelja nikakor ni zmogel razviti stalnega kontinuiranega napadanja. Zasedba z juga zvezne dežele Hessen je v čvrsti postavitvi 1-4-2-3-1 marljivo branila svoje položaje in s prepuščanjem iniciative hromila zeleno-bele. Ko se nasprotnik celostno umakne pred svoj kazenski prostor, igra Werderja običajno otrpne. Zeleno-beli preprosto ne uspejo spreminjati ritma ali s posamičnimi akcijami prebijati obrambno discipliniranega nasprotnika. Sleherni kandidat v lovu na evropske pokale se je prisiljen boriti s to težavo, kar velja tudi za Eintracht, Hoffenheim ali Freiburg.
Werder trpi še za eno pomanjkljivostjo. Manjka mu potrebna iskra s klopi, od koder bi na obračunih s tesnim izidom nekdo sprožil dobiten ali celo prevratniški impulz. Trener Werner se v potekih tekem praviloma pozno loteva menjav. Tudi okrepitve običajno dolgo časa gnete, preden jih vključi v svojo taktično geometrijo. Za nameček pa 35-letnik v trenutnem kadru niti nima dejavnika x, s katerim bi lažje premagal kakovostno omejeno, a taktično prebrisano ekipo, kot je Darmstadt.
Dejstvo, da je Werder izgubil pomemben par točk proti moštvu s prvoligaškega dna, ni nikakršno naključje. Izkupiček zeleno-belih proti še v minuli sezoni drugoligašema je naravnost porazen: proti Darmstadtu in Heidenheimu je na štirih tekmah zbral le (sobotno)
točko z razliko v zadetkih 6:11 … Če se Duckschu, Njinmahu, Weiserju, Schmidu, Stageju, Lynenu, Friedlu in druščini ob koncu pomladi ne bo uspelo zavihteti v Evropo, bodo na omenjen poker tekem gledali kot na zapravljeno priložnost. Nič manj je ne bi objokovali ob ponovitvi trpkega scenarija izpred treh let.
Foto: Oliver Hardt/Bundesliga/Bundesliga Collection via Getty Images
