Avtor: Nejc Mravlja
2. 12. 2021, 09.03
Verjamem, da še niste slišali za Gérarda Ernaulta. Nekdanji urednik najuglednejše evropske nogometne revije in kar 12 let predsednik komisije zlate žoge je z uveljavitvijo svečane gala prireditve ob podelitvi prestižne nagrade sredi 90. let poskrbel za znaten dvig njene popularnosti. Kako? S tem, da je s somišljeniki odprl pot do priznanja slehernemu nogometašu iz poljubnega evropskega kluba. Danes zaslužni upokojenec je v soboto zvečer gostoval na največji francoski komercialni radijski postaji in za opis evolucije zlate žoge uporabil predirljive besede.
»Nekoč povsem evropsko obarvana žirija je spoštovala kulturo zlate žoge. Širitev žirije na svetovno raven, ta je sprva počivala pod okriljem Fife in združevala trenerje, kapetane in novinarje, je popolnoma skrenila s poti in sčasoma postala zgolj domena novinarjev. Ta na novo vzpostavljen in na trhlih temeljih zgrajen obsežen gremij pa bi za vrnitev k upoštevanju bistvenih načel najprej potreboval intenzivno šolanje …«
Na tem mestu bi lahko dodali le piko. Ernault je v treh povedih obrazložil vse. No, skoraj vse. Ne da bi poznal ime novega nagrajenca, je poln vedrine s kljub letom še ne tresočim prstom jasno pokazal na umik priznanja v dekadenco. Vse bolj očitno je, da odločevalci vse težje razumejo ločnico med najboljšim nogometašem na svetu in najboljšim nogometašem v tekočem letu. Na to so nazorno opozorili z nekaj primeri v minulem desetletju. Začetek novega v tem pogledu ne prinaša nič optimističnega.
Pojdimo lepo po vrsti. Robert Lewandowski bi si brez trohice dvoma zaslužil zlato žogo 2021. Iz preprostega razloga: raven Poljakovih predstav se je od začetka januarja do 24. oktobra, datuma začetka glasovanja, stikala s popolnostjo. Lahko bi se mirne vesti zadržali pri številkah in doseženih golih (v omenjenem obdobju jih nihče ni dosegel več), kar bi bil dovolj tehten argument in je v preteklosti že zadostoval za objem bleščeče nagrade, a moramo na istem mestu takoj pristaviti, da nihče – niti Lionel Messi – ni tako odmevno dvigal svojih standardov skozi vseh 10 mesecev kot prav dolgoletni napadalec serijskega nemškega prvaka.
Bi Lewandowski res lahko pometel s konkurenco?
V Messijevo nogometno velemojstrstvo ne more in ne sme podvomiti nihče. Odslej rekorder s sedmimi zlatimi žogami za sabo nima najuspešnejšega leta. Protiargumentov za to preprosto ni, še posebej, če se naslonimo na številke z začetka nove sezone: zgolj gol v francoskem prvenstvu in trije v Ligi prvakov nam ne nudijo nobene tehtne opore. Osvojena Copa América? Da. Seveda šteje, ker je argentinski pohod na celinski vrh v veliki meri zrežirala prav ”La Pulga”.
Od leta 1999, ko je zlata žoga pripadla Rivaldu, tedaj prav tako osvajalcu južnoameriške reprezentančne krone z Brazilijo, bi težko trdili, da se je žirija pretirano obremenjevala s poletnim dogajanjem in raznoraznimi dotiki srebrnine na drugi strani Atlantika. Z drugimi besedami: za to ji je bilo figo mar. Tokrat so odločevalci spretno izkoristili priložnost.
Že res, da se je Lewandowski s skromno poljsko reprezentanco na Euru poslovil že po skupinskem delu, v katerem je dosegel ”samo” tri zadetke, in z Bayernom spomladi obstal pred polfinalnimi boji v ligi vseh lig, potem ko je usodni četrtfinalni dvoboj s Paris Saint-Germainom zaradi poškodbe moral spremljati z varne razdalje. Če smo nekoliko drzni, se na tem mestu upravičeno lahko vprašamo, ali bi ga glasovalci ob odmevnejšem evropskem klubskem dosežku nemara le vzeli bolj resno …
Leta 2019 so zlato žogo za pičlih sedem točk preprečili Liverpoolovemu branilcu Virgilu van Dijku. Predstavljajte si: branilec – igralno mesto, ki se ga zlata žoga le redko dotakne – je navzlic osvojeni Ligi prvakov in vrhunskemu posamičnemu prispevku za minimalnih sedem točk zaostal za Lionelom Messijem. Nizozemca pa je vsaj toliko kot Messi premagala moč navade glasovalcev, ki so že pred prejetjem glasovalnih lističev v roke že vedeli za dve od petih imen, med katerimi so lahko izbirali.
Leto 2020 se je zdelo kot naročeno za Lewandowskega, čeprav pri Bayernu za promocijo svojega najbolj izstopajočega aduta na družabnih omrežjih niso storili praktično nič (ali je šlo tudi v tem primeru za nemško pregovorno preračunljivost ali ne, presodite sami). Poljak je na poti do zanj premierne ”Ballon d’Or” storil vse in še več: Bayern je popeljal na evropski prestol in izboljšal nemalo navidez težko dosegljivih mejnikov (na prvem mestu velja poudariti presežen skoraj pol stoletja star rekord Gerda Müllerja z neverjetnimi 41 goli v nemškem prvenstvu 2020/21). Leteči Robert in za njim s težavo sopihajoči konkurenti pa nikakor niso računali, da bo v dogajanje posegel nekdo tretji. Pandem(on)ična zaušnica je oplazila tudi vodstvo France Footballa, ki se je navkljub izpeljanim državnim prvenstvom in evropskim pokalom odločilo, da zlate žoge preprosto ne bo podelilo. Bi v nasprotnem primeru pripadla Lewyju? Morda, nanjo bi upravičeno upal tudi Messi in še kdo tretji … a, če smo se kaj naučili iz te zgodbe, je to, da tudi tisto, kar je najbolj verjetno in gotovo, še ni nujno dokončno.
View this post on Instagram
Nekaj pa je vendar potrjeno in neizpodbitno res: Robert Lewandowski je znova ostal brez zlate žoge, a ne brez nagrade. V ponedeljek je iz rok podeljevalcev zlate žoge prejel na novo ustanovljeno trofejo za najboljšega strelca v iztekajočem se letu. V to, da je vsaj delno zadovoljila Poljakove in Bayernove apetite, pa smo prepričani ravno toliko, kot znaša verjetnost, da bo na mestu, kjer smo zasejali repo, vzklila koruza …
Foto: REUTERS/Benoit Tessier. via Guliver
